LESBO 11/12
Id. 2001: SCENE
Vrni v seznam vsebine LESBO 11/12
ŠOLA
Pismo proti homofobiji | O
spolnosti vem toliko, da nikoli ne bi bil le peder. |
Feljton - ŠOLA IN HOMOSEKSUALNOST | Nevarna
znanja
______
Feljton - ŠOLA IN HOMOSEKSUALNOST
*RAZBITI ATOM ALI PREDSODKE?
Andrej Zornik
HOMOSEKSUALNOST V ČASU ŠOLANJA
Otroci že zelo zgodaj pokažejo zanimanje za spolnost. Starši
in šola jih v otroštvu, mladosti in puberteti o tem ne poučijo
kaj dosti. Tako morajo odgovore na vprašanja, ki se porajajo v
njihovih glavah, vsaj kar zadeva spolnost in spolne prakse, poiskati
sami. Še vedno je najboljši in najbolj preprost odgovor, da nas
je na svet »prinesla štorklja«. Prva leta šolanja na osnovni šoli
si »znanje«, ki ga običajno pridobivajo skozi pogovore s starejšimi
ali bolj izkušenimi prijatelji in znanci, medsebojno izmenjujejo.
Poleg tega je dandanes veliko možnosti, da se do »znanja« dokopljejo
sami, predvsem prek različnih medijev. Razlaga je običajno prepuščena
njim samim.
Predšolsko obdobje in osnovna šola
Svojo radovednost si otroci običajno potešijo z raznimi ogledovanji.
»S sosedom sva šla na gmajno, se slekla in se gledala; ugotovila
sva, da sva si precej podobna«, je povedal eden izmed mlajših
gejev. Neka intervjuvanka je povedala, da sta se »s sestro, kadar
staršev ni bilo doma, pred ogledalom preoblačili v materine obleke,
kasneje pa je to preoblačenje zamenjalo ogledovanje in primerjanje
najinih golih teles pred ogledalom«.
Geji so pripovedovali tudi o različnih igricah, od katerih je
bila najbolj priljubljena »dohtarji«. Poanta te igrice je bila
v tem, da je nekdo od prisotnih bolehal na enem izmed spolnih
organov ali v njihovi bližini, drugi pa je imel vlogo zdravnika
in ga je na tistem mestu otipaval in mu s tem nudil »terapijo«.
Vloge in bolezni so večkrat zamenjali. To igrico so se igrali
okrog svojega desetega leta, torej v času spolnega dozorevanja.
Veliko jih je pripovedovalo o raznih ogledovanjih, ko so na skritih
mestih preučevali razlike na njihovih spolnih organih. To je veljalo
tako za fante kot za punce, istega ali različnega spola. »Spomnim
se, ko smo obviseli v nevihti v leseni baraki, ki smo jo sami
postavili; dve punci in midva s kolegom smo se slekli in si ogledali
naša premoženja; midva sva skladno ugotovila, da pri njih ni tam
nič posebnega…«, je povedal moški srednjih let in nadaljeval:
»S taistim kolegom sva čez dve leti pri meni doma uvedla 'ordinacijo';
ko sva se povsem preučila, tudi fino prešlatala, sva začela vabiti
še druge fante iz soseske, pa tudi sošolce…«.
V nekaterih primerih je po pričevanju več intervjuvancev igrica
prerasla v intimno deja-nje, ki je bilo na nek način povezano
tudi s čustvovanjem; to se je poglobilo v zgodnji puberteti, v
času zadnjih razredov osnovne šole. Eden izmed intervjuvanih je
govoril o svoji izkušnji, ko sta se z enim od sošolcev pri trinajstih
letih napila »mrzlega čaja« (kokakole z rumom), šla k njemu na
dom, se tam igrala »dohtarje« in skupaj odkrila lepote božanja
in se uvedla v prve spolne izkušnje ter jih izmenično pri enem
izmed njiju doma ali na kakšnem kozolcu izvajala več kot eno leto:
»Skupaj sva doživela tudi najin prvi orgazem; čeprav takrat sploh
še nisva vedela, kaj to je«.
Primerjava med izjavami anketiranih in intervjuvanih oseb napeljuje
na trditev, da so bile te igrice bolj prisotne v ruralnih kot
v urbanih predelih. Kar je logično, če vemo, da je v ruralnih
predelih na razpolago več »prijaznih in udobnih kotičkov«. Vsi,
ki so bili rojeni v mestih in tam živeli od otroštva, so kot lokacijo
prizorišča najpogosteje omenjali opuščena podstrešja, kletne prostore,
parke in razne osamljene podhode. Te igrice so se jim pogosteje
dogajale z neznanci; z razliko od vaščanov, ki so se najpogosteje
»igrali« s sosedi, sošolci in znanci.
Pri teh letih, ob koncu osnovne šole, se večina že začne zavedati
svojih (homo)seksualnih nagnjenj. Nekateri se ustrašijo; strah
pa jih prisili v razmišljanje o »normalnosti« svojih spolnih nagnjenj
ali v poskus njihove potlačitve. Drugi se o tem začnejo spraševati
šele potem, ko imajo za seboj že enega ali več spolnih odnosov
z istospolnim partnerjem ali partnerko. Veliko anketiranih ter
intervjuvanih gejev je naštevalo svoje izkušnje z vzajemno masturbacijo,
ki jih kljub bolj pogostim dotikom takrat, ko se je to dogajalo,
niso razumeli kot nekaj nenormalnega. Pri tem je treba dodati,
da so bili to bolj kot ne nežni ali raziskovalni dotiki, pri katerih
ni šlo za vzajemno masturbacijo v pravem pomenu besede. Vendar
so mnogi omenjali, da starejši kot so bili, bolj je to božanje
in dotikanje mejilo na pravi pomen termina. Mnogi so si pogosto
skupaj ogledovali pornografske in/ali erotične biltene, revije
ipd. ter ob tem komentirali predvsem ženske na fotografijah. Eden
od intervjuvanih se spomni, kako se je ob tem spraševal, zakaj
nihče ne »pogleda« ali vsaj omeni moških in njihovih genitalij.
Menda se je komaj zadrževal, da ni rekel, da se njemu zdijo »zanimivi«
tudi (in predvsem) moški na fotografijah ali v spolnih aktih.
Večina se je tako vedno izgovarjala, da ob gledanju teh revij
ali celo pri nedolžnih dotikih, da to počnejo na račun nasprotnega
spola. Nekako so pač morali pojasniti svojo »radovednost« in jo
vkalupiti v okvire »normalnosti«. Le redki o »normalnosti« svojih
spolnih nagnjenj in odnosov niso podvomili. Ti so znali ohraniti
in pri tem pred sošolci, starši in okolico skriti kakšen trajnejši
odnos z osebo istega spola. Še bolj redki so bili ali so tisti,
ki bi tak odnos razkrili.
Naj naštejem nekaj izjav intervjuvank: »V sedmem in osmem razredu
sem imela zvezo s sošolko. Zelo sem bila zaljubljena. Nisva se
pogovarjali, ali je to normalno. Mislim, da je bila tudi ona zaljubljena
vame. Še zdaj se včasih vidiva, čeprav med nama ni več nikakršne
intimnosti«. / »Svoje drugačnosti sem se začela zavedati v sedmem
ali osmem razredu osnovne šole, ko sem se močno zaljubila v sošolko«.
/ »Pri sedmih letih mi je bila všeč natakarica v baru v bližini
frizerskega salona, kjer je delala moja mama. Drugič se je to
zgodilo v športnem klubu. Stara sem bila enajst let, moja prijateljica
pa štirinajst«.
Iz dobljenih anketnih odgovorov in intervjujev lahko zaključim,
da se samozavedanje po-navadi prične v obdobju pubertete, nekje
po desetem letu starosti, pri dekletih malo prej kot pri fantih.
S tem zavedanjem se takrat mladi na začetku povečini ne obremenjujejo.
Spraševanja o pravilnosti ali normalnosti njihovih nagnjenj se
začnejo, ko naletijo na odnos okolja do pojava homoseksualnosti.
Takrat spoznajo, da bodo njihova ljubezen, izkazovanje čustev
ali spolni odnosi z istim spolom naleteli na cel kup neodobravanj
in jih zato težje uresničijo. Svoja čustva in želje je tako bolje
prikriti, če ne zatreti, in jih spraviti v skladovnico podzavesti,
jih vsaj začasno, če ne zavedno prikriti.
Homoseksualnost v srednjih šolah
V srednji šoli razredna skupnost ni več tako močno povezana kot
v osnovni šoli, saj se učenci v prvih letnikih šele spoznajo;
osebne vezi se začnejo šele vzpostavljati. Oseba s homoseksualnimi
nagnjenji se takrat običajno že delno zaveda, kakšen je odnos
družbe do homoseksualnosti oziroma nevarnosti razkri-tja in je
zato tudi bolj previdna pri izražanju svojih čustev. Dijaki in
dijakinje, ki začutijo ali se že zavejo svojih homoseksualnih
nagnjenj, si običajno ne izbirajo svojih potencialnih partnerjev
ali partnerk znotraj razredne skupnosti, med sošolci in sošolkami,
ali v njeni neposredni bližini.
Najdejo se seveda tudi tisti, ki se svojim čustvom ne morejo upreti.
Zaljubijo se v svojega sošolca ali sošolko, ki je lahko hkrati
tudi dober ali najboljši prijatelj/prijateljica. Prva ovira je
že način, kako in ali sploh mu/ji to zaupati; in če že, kakšne
bodo ali so lahko posledice. V primeru, da se že kdo opogumi in
naredi ta prvi korak, je naslednja stopnica vprašanje, kako to
njuno ljubezen ali odnos skriti ali prikriti pred razredno skupnostjo,
profesorji ali okolico, ki vključuje tako starše kot sovrstnike.
Koliko potemtakem še ostane takih, ki bi naredili tretji korak
- razkritje namreč? V času raziskovanja sem med okrog petdeset
intervjuvanimi in več sto anketiranimi naletel na dva samcata
primera. Še ta dva sta bila bolj nekje kompromisna stopnja med
drugim in tretjim korakom in eden izmed njiju pravi: »Noro sem
se zaljubil v svojega sošolca in najboljšega prijatelja. Dolgo
časa sem okleval, preden sem se odločil, da mu to zaupam. Na srečo
najprej ni odgovoril, čez nekaj dni pa mi je tudi on izpovedal
ljubezen. Ko sva pričela z intimnimi stiki, se je najin odnos
vse bolj poglabljal, tako da tega že skoraj ni bilo več mogoče
prikrivati. Zaupala sva najboljši prijateljici, šele po enem letu
tudi najinim sestram; drugim si nisva upala, čeprav so one to
sprejele z odobravanjem. Ostali so izvedeli nekaj let pozneje«.
Svojih nagnjenj, ki so jih posamezniki odkrili za časa srednjega
šolanja, praviloma niso za-upali sošolcem/sošolkam, prijateljem
ali prijateljicam, sploh ne staršem ali profesorjem in profesoricam.
Tisti, ki niso niti poskusili, so govorili o bojazni pred negativnimi
ali vsaj indiferentnimi reakcijami: »Bala sem se zavrnitve in
neodobravanja«. »Kaj če bi izgubil/a najboljše prijatelje/ice?«,
»Kaj če me starši ne bi več marali ali bi me vrgli v dom/poboljševalnico?«
so bile najpogostejše izjave tistih, ki se niso poskušali zaupati
nikomur.
Tisti, ki so vsaj poskusili, so bili redki. Naj navedem nekaj
poskusov: »V tretjem letniku sem se zaljubil v svojega najboljšega
prijatelja. Skupaj sva visela vsepovsod: na vlaku, na vseh žurih,
še pičke sva skupaj osvajala in hodila na skupne počitnice. Z
njim mi je bilo vedno lepo in odštekano in po enem letu sem se
odločil, da mu zaupam svoja čustva do njega. Pravzaprav ni rekel
veliko; da je to samo moja razvojna faza ali nekaj takega. Kmalu
zatem sva se začela oddaljevati, najini poti sta se ločili in
zdaj se le redkokdaj srečava«. Ena izmed lezbijk je izjavila,
da se je že ob koncu prvega letnika zaljubila v svojo najboljšo
prijateljico in sošolko še iz osnovne šole: »Po več kot enem letu
sem se opogumila in ji zaupala ljubezen. Odvrnila mi je, da ona
pa to ni in da se bom sama že skulirala ter našla pravega fanta
(ki sva jih prej pecali skupaj). Potem ni bila več moja najboljša
prijateljica, enostavno si nisva več zaupali«. Tu bi lahko dodal
še nekaj izjav, vendar že iz teh postane očitno, da bi bilo bolje
biti tiho. Zelo poredko se je namreč zgodilo, da bi bil objekt
gejevske ali lezbične ljubezni vsaj toleranten do tega. V primeru
priznanja so subjekti naleteli na neko vrsto slepomišenja, češ:
»Jaz pa to nisem.« ali »Saj te bo že minilo«. V najboljšem primeru
so naleteli na določeno sočutje, v najslabšem pa so izgubili stik
z do tedaj najboljšim prijateljem ali prijateljico.
Le redkim je uspelo, a še tistim samo s spontanostjo, ne z načrtnim
zaupanjem ali pri-znanjem. »V srednji šoli se mi je nekajkrat
zgodilo, da sem imela intimne odnose z najboljšimi prijateljicami;
vendar to ni bila ljubezen, ampak bolj izraz tesnega prijateljstva.
Vse smo to tako razumele«, je izjavila anonimna lezbijka, druga
pa: »Moja prva ljubezen je bila sošolka (v gimnaziji), s katero
sem imela zelo nežno in platonsko razmerje«. Anonimni gej je povedal,
da sta s sošolcem po neki zabavi ostala sama in se opita nista
obremenjevala s tem, kaj počneta: »Imela sva intimni odnos, se
naslednje jutro zbudila objeta in si priznala ljubezen - ki je
trajala vsa tri leta srednje šole, ne da bi kdorkoli karkoli slutil
- vsaj ne da bi vedela. Še zdaj sva dobra prijatelja…«
Naslednjič: Nadaljevanje
Homoseksualnost v srednjih šolah
Vrni v seznam vsebine LESBO
11/12
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema
trimesečja | LLOBBY
- zunanji |
ŠOLA | KULTURA | KLOZET
| MEDIA | PORTRET
| SCENA
| PORNOVIZIJA
| SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
