POGOVORNE SKUPINE
Mavrični forum
KONTAKT
siqrd (at) mail (dot) ljudmila (dot) org
|
Društvo ŠKUC vabi na pogovor ALI SE ŠE BOJIMO AIDSA?, ki bo v torek, 11.10.2005, ob 20.00 v klubu Monokel, Metelkova mesto.
Pri nas se vse manj govori o aidsu in skoraj nič o varnejši spolnosti. Reklame za kondome so izginile, v publikacijah za geje pa lahko beremo članke o čudežni jutranji tabletki, ki naj bi uničila virus. Nova zdravila omogočajo dolgotrajno zaviranje izbruha bolezni, okužba je postala znosnejša. Se morda zato manj pazimo, saj vemo, da obstajajo zdravila, ki bodo reševala našo lahkomiselnost? Na zahodu se je med geji celo pojavilo gibanje, ki organizira velike seks zabave brez kondoma (bareback party), med oglasi se najdejo taki, ki iščejo nekoga, ki bi jih okužil. Od kje izvira to avtodestruktivno obnašanje?
Najprej si bomo ogledali 25 minutni ameriški dokumentarni film o trendih nevarne spolnosti (Does Anybody Die of AIDS Anymore?), nato pa bomo skušali odgovoriti na vprašanje tokratne teme.
Klub Monokel vas v petek, 30.9. od 22. ure dalje vabi na “Med in mleko” – preverjene sladkalne recepture starih in novih muzik!
Gruve in shejke bo centrifugirala, točila in servirala DeeJane Sladka.
V okviru festivala Mesto žensk bo v četrtek, 13.10. ob 22. uri v Monoklu predavanje in DJ večer Rose Reitsamer z naslovom In the Mix: Race, Whitness and Gender in Popular Culture (V mešalniku: rasa, bela polt in spol v pop kulturi).
V predavanju V mešalniku: rasa, bela polt in spol v pop kulturi bom govorila o tem, kako lahko na področju pop kulture spravimo skupaj ženske iz različnih kulturnih okolij in z različnih družbenih položajev. V poskusih spreminjanja hierarhičnega ustroja družbe se mora vsak posameznik ali skupina spoprijemati z določenimi nasprotji. Po eni strani nas – vsem razlikam navkljub – povezujejo skupna prizadevanja. Kot ženske poskušamo oblikovati zavezništva in sodelovanje med temnopoltimi, belkami, heteroseksualkami, lezbijkami, pripadnicami queer gibanja, vzhodnjakinjami in zahodnjakinjami, da bi se zoperstavile patriarhalni družbeni ureditvi in zagotovile spoštovanje naših ženskih pravic in vloge v zgodovini. Po drugi strani pa vedno obstaja meja, ki nas ločuje ter pretresa in razbija prizadevanja, ki so veljala za skupna. Še posebej na področju pop kulture, kjer ima črnska ustvarjalnost velik vpliv, veliko zahodnjakinj še vedno predpostavlja, da nas povezujejo skupna prizadevanja – vsaj takrat, ko smo vse skupaj na plesišču. Morda – dokler se nobena ne dotakne vprašanj rasizma, seksizma, homofobije in anti-semitizma v pop kulturi. V nemško govorečih deželah namreč temnopolte feministke in ženske iz migrantskih okolij kritizirajo belopolte feministke zaradi ignoriranja rasizma v njihovi/naši vsakdanji drži, življenjih in delih.
Na osnovi njihovih kritik in feminističnih teorij Alice Walker, Judith Butler in bell hooks bom opisala nekatere (rasne) predsodke in poskusila umestiti belo polt v pop kulturo. Kot omenja bell hooks, bela polt ni zgolj vprašanje barve, temveč je to koncept, ki podpira rasizem, kolonializem in kulturni imperializem. Katere rasistične stereotipe najdemo v pop kulturi, ko beli zahodnjaški kritiki pišejo o pop glasbi temnopoltih umetnikov in umetnikov iz migrantskih okolij? Kako lahko belo polt v pop kulturi razkrinkamo kot vrsto diskurzivnih praks, ki ostajajo v dobršni meri neopažene in neoznačene?
Na osnovi analize bi rada povabila občinstvo k razpravi o naslednjih vprašanjih: Kako lahko na področju pop kulture spodbudimo pripadnost sestrski medkulturni skupnosti med posameznicami in skupinami iz različnih okolij? V kakšnih razmerah je mogoče vzpostaviti prostore za protirasistično in feministično delo queer gibanja?
Rosa Reitsamer je sociologinja, pisateljica in DJ-ka. Dela in se ukvarja z raziskovalno dejavnostjo na področju vizualnih umetnosti, pop kulture in glasbe. Je urednica Female Fequences, revije queer gibanja. Leta 2002 je z Anthonyjem Auerbachom v Avstrijskem kulturnem forumu v Londonu organizirala skupinsko razstavo Mons Veneris: Female Geographies, ki je bila posvečena stvaritvam na temo spolnosti umetnic iz t.i. postkomunističnih držav in z Zahoda. V letu 2004 je z Jo Schmeiser zasnovala in izvedla simpozij Geteilte Territorien. Umkämpfte Gemeinsamkeiten, ki je obravnaval omejitve in možnosti sodelovanja med posameznicami in skupinami, ki zasedajo različne (tj. dominantne ali marginalizirane) položaje v družbi. Trenutno z Michaelo Muhr in Manuelo Schreibmayer dela na projektu o dunajskih galerijah. Hkrati z Jo Schmeiser pripravlja tudi razstavo Born to be White: Rassismus und Antisemitismus in der weißen Mehrheitsgesellschaft.
Rosa Reitsamer (Avstrija)
In the Mix: Race, Whiteness and Gender in Popular Culture / V mešalniku: rasa, bela polt in spol v pop kulturi
Predavanje in DJ večer
V angleškem jeziku
www.republicart.net/disc/representations/reitsamer03_de.htm
Organizacija: Mesto žensk
V sodelovanju z: Društvo ŠKUC-LL, Klub Monokel, AKC Metelkova mesto
S pomočjo: Avstrijski kulturni forum
Vstop prost.
Nova revija za geje 1xy je ugledala luč sveta in bo še vsa dišeča po tiskarski barvi nocoj, v sredo 14.9. ob 22h, prvič predstavljena v klubu Tiffany.
Vabljeni na veselo branje!
V primeru, da nocoj ne utegnete, pa je klub odprt od srede do sobote od 22h naprej.
Zagotovite si svoj brezplačen izvod revije 1xy, preden poidejo, saj je število kopij omejeno!
 Novo v zbirki Lambda.
Luis Antonio de Villena (1951) je osrednja osebnost sodobne španske poezije. Od leta 1971 je objavil številne pesniške zbirke, romane in knjige esejev. Za zbirko Bežati pred zimo je leta 1981 prejel Nagrado kritike. Pred kratkim je objavil knjigo o Luisu Cernudi in pa obširno antologijo gejevske poezije Amores iguales (Enakovredne ljubezni). Hkrati je tudi zelo aktiven v španskem medijskem in intelektualnem prostoru.
Ciril Bergles je avtor štirinajstih pesniških knjig in številnih prevodov, zlasti iz španščine. Knjižno je med drugim izdal obsežne prevode avtorjev kot so: Lorca, Valleja, Pessoa, Kavafis, Alberti, Cernuda, Rich, Biedma.
MAL D`AURORE
Rahla sinja utrujenost v otožnih očeh
in sladka napetost v drhtečem telesu…
Ima nejasni videz ljubke zlobe
in določeno mišico, ki govori o vonju.
Skuštranih las, se nenadoma zazre vate,
in želja pleše v zraku s tančicami beline.
Odkriješ čar pretanjenih oblik
in tisto prikrito skrivnost, ki jo povzema lepota.
Vonj in vitkost bele lilije,
ki je plamen, če jo gledaš, in cvetni list,
če se je dotikaš.
In ponoči bo spet, kot prožna žival,
oster bel mladeniški vonj
opeval lepoto greha brez priče.
Rahla sinja utrujenost v otožnih očeh
in sladka napetost v drhtečem telesu…
DONATELLOV »DAVID«
Samo mladost je zavidanja vredna.
Bolečino dvigne na piedestal
kot nekaj sladkega, in neznano
spremeni v razumno sedanjost.
V trdnem prepletu ohlapnega pasu
prisili lepoto, da se povzpne do ustnic,
mehkih in vlažnih, in če drhti v zraku
njegova popolna golota, sonce, zlato
in polno najdaljših dni, je nevednost
čudovit polet ranljivih nasmeškov.
Temnopolti mladenič avgusta,
s telesom bakrene barve.
Mladost je samo sedanjost,
je vera krvi, čezmerno utripanje.
Nasprotje oholosti in lepote združi tako,
da se ne ozira na ljubko nedolžnost,
in njegov fevd govori o spalnicah
s čistim nasmeškom. Najbolj ljubka zloba
v najbolj očarljivem telesu.
In potem? Potem ne ostane ničesar,
kot je bilo že rečeno. Kraljestvo pepela.
Odsekana Goljatova glava.
In želja v zraku, brez prihodnosti.
GAZAL
Ni vojaškega tabora ob reki,
tam v Mezopotamiji,
daljnem kraju, kjer dehtijo vrtnice,
ki si jih je izmislil pesnik.
Ni mozaičnega tlaka v Shirazu
v Perziji,
katere zlato sonce v vino spreminja mlada telesa
na nočnih zabavah.
Tu so napol skrite votline ali čadaste kleti,
z umazanimi stenami in hrupno glasbo;
večeri postopanja ob javnih ribnikih,
kjer se igra in kriči,
medtem ko pomlad prinaša drevesom
nov veter.
Trgi, sporiši, zanikrni vrtovi, okužene ulice;
a ista želja kot v daljni deželi.
Nežni pas s čudežnimi krili,
in koža, mehkejša na tanki nogi.
Mladostna rjavina vedno vlažnih ustnic
in ognjeviti črni lasje kot žar nočne slepote.
Očarljiva oblika vegetacijske teksture,
s katero bi bilo lepo – če mogoče -, kot v perzijskih
pesmih,
goreti od prepovedane ljubezni neke dolge noči,
oba skupaj;
ali zleknjen ob njem,
razvajati nežni dotik divjega geparda.
Vsa neizmerna želja je v tvoji roki,
njeni prsti so obljubili, da bodo dali piti
čisto in šumečo vodo,
čeprav je (niti za trenutek) telo, lepo in belo, še
ni pilo.
AL – ANDALUS
A kdo je ob pianistu?
Pod kristalnim lestencem zvenijo
nekdanji glasovi, in njegove temne oči
opazujejo gibanje klaviature.
Naokrog pijejo starejši našminkani
moški, in zlobni burkež posnema staro
pevko. A oči…!
Čista lepota z nadihom orienta,
telo natančno po meri mladosti
- lepe noge, ko hodi -
z njim se ljubi debeli
pianist. Mračna zahrbtna
zavist! Zakaj, kjer je denar,
tam je tudi užitek in celo nežnost
pod pisano odejo,
šampanjec, in napeta kolka,
prepletena (glej!) z nežnimi mišicami.
***
Moja najljubša ura so plesi,
ko pade mrak. Prijeten
sprehod, brez cilja.
In oči, ki jih zasledujem, in nežni
boki, ki posnemajo hojo
ameriškega lepotca. In deklice,
ki se znojijo in smejijo med plesom,
tedaj ko se on spet pojavi v svetlobi,
in one drhtijo od ljubezni.
(Nežna plavolasa ljubkost,
z briljanti, ki mu padajo na ramena.)
***
Konec? Spremembe? Bitke?
Meni je všeč to kraljestvo.
Kje živeti, če ne tu? Afrika?
V Afriki…?
 Novo v zbirki Lambda.
Lluís Maria Todó (1950) je avtor petih romanov, v katerih se odraža sodobni utrip Barcelone. Med njimi izstopa roman “Igra izmišljevanja” o pričakovanjih, ki so bila tik pred koncem Francove diktature usmerjena v dolgo pričakovano spolno svobodo. Poleg tega je tudi priznan prevajalec, saj je v katalonščino in španščino prevedel tako pomembne francoske klasike kot so Balzac, Flaubert, Proust, Maupassant, Nerval ali Baudelaire.
Simona Škrabec je slovenskim bralcem v revijalnih in knjižnih prevodih in člankih predstavila številne katalonske pesnike in pisatelje (Calders, Foix, Moncada, Cabré, Parcerisas). V katalonščino pa je prevedla knjige Makarovičeve, Jančarja, Kiša in Pahorja.
(odlomek iz romana)
Moja draga prijatelja!
Danes je slabo vreme, kar je nekaj posebnega v tem času in v teh krajih, kot mi je povedal moj Grk, toda tudi kaj takega se očitno kdaj primeri. Stamatis je izkoristil dan za to, da se je naspal tako, kot sem videl spati samo Grke, ure in ure brez vsakega presledka, brez vsakega motiva. Jaz, ki sem bolj živčne narave in bolj zahodnjaški, sem čas izkoristil za to, da do konca povem zgodbo Alberta Badije, Pedrita Roldána in gospoda Rossellóna. Ne bosta mi oporekala, da je čudovita tako v dobesednem kot v prenesenem pomenu. Hočem reči, da lahko služi marsičemu, čeprav še ne vem, kako, toda ker sta vidva pametnejša od mene (?), bosta zagotovo našla način, kako jo lahko uporabimo v praksi.
Tiste noči, moje prve noči v Atenah, sem bil zelo utrujen, čeprav se mi je prijateljeva pripoved zdela zelo zanimiva in po večerji, kozarcu pijače in sprehodu po agori, sem ga prosil, če greva lahko spat, ker sem bil na koncu z močmi. Na moje veliko veselje mi je kljub temu obljubil, da mi bo zgodbo kmalu povedal do konca.
Naslednji dan sem preživel med sprehodi po Atenah, kamor me je napotil moj prijatelj Albert. Zvečer nisva šla ven, temveč so k Albertu prišli na večerjo grški prijatelji, med katerimi je bil tudi Stamatis, ki je čez noč ostal z mano; še isto noč sva naredila načrt za potep po otokih. Naslednjega dne je bila sobota, Albertu ni bilo treba v službo in vsi smo pozno vstali, tako on, kot tudi Stamatis in jaz. Moj Grk je po zajtrku odšel, ker ni hotel razburiti svoje helenske družine. Albert in jaz pa sva skoraj ves dan preživela v spodnjih hlačah in majici vse tja do večerje. V tem dolgem, vročem in lenobnem dnevu mi je zgodbo povedal do konca.
Ko se je že skoraj zdanilo, sva s Pedritom poklicala taksi; najprej naj bi odpeljal domov njega, nato pa mene. Toda ko se je taksi ustavil pred njegovo hišo v četrti Pankrati, me je Pedrito prijel za roko in me prosil, naj prespim pri njem; rekel mi je, da je zelo prizadet in da si ne želi spati sam. Pristal sem, zato ker tudi meni ni bilo dosti do tega, da bi se vrnil domov, ko je nebo že žarelo v jutranjih barvah. Njegovo stanovanje je bilo pravi brlog in ne bivališče mladega diplomata, to je treba povedati. Pedrito je predlagal, da si skuhava čaj; popila sva ga v njegovi sobi s spuščenimi naoknicami in tako podaljšala noč še za tri ali štiri ure. V njegovi sobi sta bili dve postelji; on se je ulegel na svojo, jaz na drugo. Tam sva leže in med pitjem čaja prišla do konca njegove zgodbe:
Sprejel sem misel, da ne bom nikoli več imel nikakršnega telesnega stika z Rossellónom. Za to sem potreboval nekaj mesecev in veliko noči v barih in na ruševinah Aten. Spoznal sem, da za tujca moje starosti in mojega videza ni nič lažjega kot doseči, da si te vzame kakšen gromozanski Grk, kosmat in hudoben. Včasih sem za to plačeval, ne ker bi od mene zahtevali denar, temveč ker sem na tak način občutil še večje ponižanje; plačeval sem temnolasim rabljem, da si ne bi mislili, da je v tem kakšno čustvo, da me ne bi spraševali o mojem imenu ali zahtevali moje telefonske številke, da bi se počutili svobodneje in storili z mano vse, kar bi si poželeli.
Nekoč sem šel na dom k Angležu, ki sem ga srečal v parku Zapio. Zaposlen je bil v multinacionalki in živel je sam v Kolonakiju. Nekaj minut po tistem, ko sva prispela k njemu, sem mu dal vedeti, kaj pričakujem od njega in na svoje veliko presenečenje sem opazil, da so njegove želje zelo podobne mojim, poleg tega pa je znal obred izvršiti s takšno učinkovitostjo in gotovostjo ter je imel toliko inštrumentov, da sem odkril, da je bil mladenič pravi strokovnjak.
– Kaj sta storila?
– Te zares zanima?
– Ne samo da me zanima, temveč sem že malo vzburjen.
Pedrito me je pogledal z ironičnim nasmeškom, me premeril od zgoraj navzdol in se pri tem opazno pomudil pri mednožju. Ja, res je, vse te nakopičene neumnosti so končno dosegle, da sem se razgrel.
– Ne spominjam se več natančno; reciva, da me je zvezal in me prebičal z usnjenim bičem, ki ga je zagotovo kupil v kakšnem seks shopu v Londonu, hodil sem po vseh štirih po sobi gor in dol in ubogal njegove ukaze, mislim, da mi je pri tem potisnil kakšno stvar v rit, ne vem, kaj vse se počne v takšnih primerih … Po vsem tem obredju, ko sva bila oba zadovoljena, sva se oblekla in odšla na pivo in na cigareto. Tedaj je Nick, mislim, da mu je bilo ime Nick, začel spraševati, kje sem v službi, če imam vedno takšne vrste odnose, kako naredim, da si najdem družbo in take stvari. Povedal sem mu vse, že dolgo je, odkar se ne bojim več izsiljevanja, poleg tega mi je tudi on sam povedal, kje je v službi in ime podjetja. Ko je ugotovil, da se name lahko zanese (prej je seveda tudi preveril, da sem bil zanesljiv seksualni partner), mi je povedal o skrivni mreži v Atenah, kjer so se srečevali moški s takimi okusi, tujci in Grki. Vsake toliko so se dobili pri komu doma in uprizarjali prave veselice, na katerih je vsak igral vlogo, ki mu je bila najbolj všeč, brez vsakega sramu in brez drugih omejitev, kot je spoštovanje fizične integritete partnerja. Povedal mi je, da so vabili tudi nove ljudi, da bi bilo bolj veselo in da grem lahko z njim na zabavo, ki bo naslednji konec tedna v neki zelo veliki hiši v Kifissià.
V kuhinji sem zaslišal ropot, Stamatis se je najbrž prebudil in zagotovo se bo že čez nekaj trenutkov prikazal s kavo in piškoti. Mislim, da bo nehalo deževati, mogoče bova lahko šla še na sladoled v Halkís.
V klubu Monokel bo v petek, 2. septembra glasbo vrtela DJane SLADKA: disco, funk & soul
Klub Tiffany objavlja svojo glasbeno shemo v septembru:
petek 2.9. – dj Rydel – house
sobota 3.9.. – dj Duky pop dance
petek 9.9. – dj – Duky pop dance
+ predstavitev nove brezplačne revije za geje
sobota 10.9. – dj Duky – pop dance
12. obletnica Metelkove
petek 16.9. – dj Marino – pop latino
sobota 17.9. – dj Billy – R & B
petek 23.9. – dj Duky – pop dance
sobota 24.9. – dj Duky – pop dance
petek 30.9. – dj Rydel – house
sobota 1. 10. – dj Žak – ex-yu pop
Vstop striktno samo s člansko izkaznico.
Vabljeni!
Društvo ŠKUC (skladno s Poslovnikom Nadzornega sveta o delovanju klubov Tiffany in Monokel) objavlja javni vsakoletni poziv za imenovanje programskih vodij klubov Tiffany in Monokel. Rok za oddajo vlog je 20. september 2005 (velja tudi poštni žig z omenjenim datumom). Naslov, kamor se je potrebno prijaviti, je: Društvo ŠKUC, Metelkova 6, 1000 Ljubljana, s pripisom RAZPIS ZA KLUBA TIFFANY IN MONOKEL.
K vlogi je potrebno priložiti:
- PROGRAMSKO VIZIJO DELOVANJA KLUBOV V LETU 2005/06 IN RAZVOJ KLUBOV DO LETA 2010
- PREDSTAVITEV POZNAVANJA LGBT KULTURE
- CV KANDIDATK/KANDIDATOV
Kandidatke in kandidati, ki že opravljajo kakšno drugo gostinsko dejavnost (v izogib konfliktu interesov) na razpisu ne morejo sodelovati.
Klub Monokel vas vabi v petek, 19. avgusta:
DJ BOY: house, techno, transe
|
December 8 - 15, 2025
submission deadlines:
1 July 2025 - running time more than 30'
1 September 2025 - running time less than 30'
In English
CONTACT
siqrd (at) mail (dot) ljudmila (dot) org
|
