SiQRD

Društvo ŠKUC vabi na pogovor ODNOS DO SMRTI IN ŽALOVANJA, v torek, 8. novembra 2005, ob 20.00 v klubu Monokel, Metelkova mesto.

V našem otroštvu je bil gotovo tudi trenutek spoznanja, da smo ljudje minljivi. Odtlej se ne moremo izogniti soočanju s smrtjo bližnje osebe. Kako in koliko časa žalujemo? Kako dolgo je v nas še “živ” spomin na pokojnega? Kaj nam sploh pomeni 1. november?

Kaj menimo o možnosti pomoči pri umiranju? Kako si predstavljamo t. i. »lepo smrt«?

Klub Tiffany vabi na pogovore o zdravju. Prvi pogovor bo v četrtek, 3.11. ob 20. uri v klubu Tiffany. Gost dr. Tomažič z Infekcijske klinike v Ljubljani nam bo predstavil potek anonimnega testiranja na virus HIV, trenutno stanje števila okuženih oseb v Sloveniji in najnovejše načine terapije.

Kasneje bodo pogovori o zdravju vsako prvo sredo v mesecu, tako bo v sredo, 7. 12. ob 20. uri pogovor na temo: varne, tvegane in nevarne spolne tehnike za moške, ki seksajo z moškimi.

V torek, 25.10. bo v klubu Gromka na Metelkovi literarni večer – branje revije “LITERATURA: PROZA IN GLASBA”.

VERONIKA SIMONITI (proza)

MANKA KREMENŠEK KRIŽMAN (proza)

SUZANA TRATNIK (proza)

HAZEMINA ĐONLIĆ – MINKA (glasbena improvizacija na zgodbe)

Avtorice kratkih zgodb s posebej za to priložnost nastalo glasbo spremlja gonilna moč skupine Vali in številnih drugih človeku prijaznih projektov.

• VERONIKA SIMONITI, diplomirana romanistka, dela kot samostojna kulturna delavka – prevajalka. Prevaja za založbe in revijalni tisk. Honorarno dela tudi kot lektorica za italijanski jezik na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete. Objavljati je začela kot pravljičarka, predvsem za radio. Leta 2001 je prejela prvo nagrado na anonimnem natečaju za kratko zgodbo revije Literatura. Objavlja v Literaturi, na Radiu Slovenija, v Primorskih srečanjih, Zvonu in tudi v Italiji. Nekaj njenih zgodb je bilo nagrajenih. Septembra 2005 je pri LUD Literatura izšel njen kratkoprozni prvenec Zasukane štorije.

»Njene zgodbe izpričujejo fluidno in neulovljivo realnost, ki se razpira v mnogih razsežnostih, od mitoloških vzporednic, ki jih nevsiljivo vpleta v dogajanje, do gledaliških ali literarnih motivov, s katerimi se liki na svojevrsten način identificirajo. Vendar to ne pomeni, da zgodbe zapuščajo realnost, saj pravzaprav izhajajo iz nje in ji do konca sledijo, to pa jim daje pridih usodnosti. [...] Iz oči likov preseva hrepenenje, ki presega usojenost in dela Veronikine zgodbe človeške, kompleksne in polne primarnega erosa.« (Vid Sagadin, iz teksta na zavihku Zasukanih štorij)

• MANKA KREMENŠEK KRIŽMAN, rojena leta 1964 v Ljubljani, je diplomirana politologinja. Nekaj časa je delala v novinarstvu (RTV Slovenija, časopis Slovenec), zadnja leta pa prevaja in pisateljuje. Piše pravljice, radijske igre za otroke in odrasle ter kratke zgodbe za odrasle. Njene pravljice za otroke, ki so bile objavljene na radijskih postajah (Radiu Slovenija, Radiu Trst in lokalnih radijskih postajah) in tudi večkrat nagrajene, so letos izšle v knjigi Po sedmih pravljičnih deželah (ilustrator Peter Škerl); že leta 1997 pa na kaseti in zgoščenki. Objavila je v knjigah Ženski zalivi (Mihelač, 1996), Tiskarjeva napaka in druge nagrajene zgodbe (bera natečajev Radia Slovenija od leta 1991 do 2001, Piano, 2002) ter v revijah in časnikih Mentor, Literatura, Jana, Mladika, Republika, Naša žena, Delo. Leta 2004 je pri LUD Literatura izšel njen prozni prvenec Odhajanja, ki ga je žirija uvrstila v najožji izbor za nagrado najboljši prvenec leta 2004.

»Manka Kremenšek si ne izmišlja novih in novih literarnih poti, izrazov, opisov ali prispodob, da bi z besedo ujela ta v neizrekljivost odmaknjeni svet. Nasprotno, poimenuje ga s podobami iz vsakdanjega življenja. [...] Čeprav in prav zato, ker temeljna in najgloblja človekova občutenja niso ne tako ne drugače imenovana, jih bralec Odhajanj podoživi. In doživlja jih presunljivo osebno. Življenje se mu razkrije kot nenehno poslavljanje, kot odhajanje, tako kot govori naslov zbirke. Šele na mestu, ko posameznikova občutenja presežejo individualno izkustvo in postanejo obče spoznanje o človekovem bivanju, da Manka Kremešek stvarem pravo ime.« (Ignacija J. Fridl, iz teksta na zavihku Odhajanj)

• SUZANA TRATNIK, rojena leta 1963 v Murski Soboti, je diplomirala iz sociologije na Fakulteti za družbene vede, končala magistrski študij antropologije spolov na Fakulteti za podiplomski študij ISH. Živi in dela v Ljubljani kot pisateljica, prevajalka in publicistka. Kot dolgoletna aktivistka lezbičnega gibanja in kot esejistka je leta 1996 souredila delo L, zbornik o lezbičnem gibanju na Slovenskem 1984-1995, kot sodelavka Lezbičnega in gejevskega filmskega festivala v Ljubljani pa je bila članica žirije Teddy na filmskem festivalu Berlinale 2000. Objavila je več kratkih zgodb v literarnih revijah Mentor, Dialogi, Razgledi, Primorska srečanja, Sodobnost, Literatura in v antologijah Modra svetloba (ŠKUC-Lambda, Ljubljana 1990), Ženski zalivi (Mihelač, Ljubljana 1996), Ne bomo več pridne (Mihelač, Ljubljana 1997), Sappho küsst Europa (Querverlag, Berlin 1997), The Vintage Book of International Lesbian Fiction (Vintage Press, New York and Toronto 1999). Dvakrat je bila med izbrankami natečaja za žensko kratko zgodbo (1995 in 1996) in dobila je tretjo nagrado na natečaju za ljubezensko pismo revije Primorska srečanja (1997). Leta 1998 je izdala literarni prvenec kratkih zgodb Pod ničlo. Leta 2001 je objavila roman Ime mi je Damjan in dobila drugo nagrado za kratko zgodbo na natečaju revije Naša žena. Leta 2002 je izbor kratkih zgodb S. Tratnik z naslovom Unterm Strich izšel pri avstrijski založbi Milena Verlag. V istem letu je avtorica pripravila tudi monodramo Ime mi je Damjan, ki je bila premierno prikazana junija 2002 v Ljubljani, v produkciji ŠKUC gledališča. Konec leta 2003 je izdala zbirko kratkih zgodb Na svojem dvorišču, leta 2004 pa teoretično delo Lezbična zgodba – literarna konstrukcija seksualnosti. V letu 2005 bo roman Ime mi je Damjan izšel v češčini, nemščini in srbščini. Za razne založbe je prevedla več teoretičnih in leposlovnih del z angloameriškega področja.

»Suzana Tratnik je napisala izredno berljiv roman, ki za spremembo NE moralizira. Ampak zgolj in le dokumentira. Fragment časa in okolja. Pisan v izredno duhovitem in humornem stilu.« (Varja Velikonja, iz recenzije Ime mi je Damjan, Masinfo)

»Je bežni omnibus, spominja prej na francoski filmski novi val, odlomke iz Godarda, ko ustvarja večno razbite odnose, ki jih nikoli ne skrpamo v celoto, kaj šele v idilo. Skratka, dobro napisana literatura, ki deluje sveže, zakaj avtorica nima težav z izmišljanjem zgodbe, kar se često primeri etabliranim slovenskim literatom.« (Bernard Nežmah, iz recenzije Na svojem dvorišču, Mladina)

»Ker Suzana s svojim pisanjem neizprosno beza vase, beza na posreden način tudi v nas bralce in tako na iskren, pogumen in odkrit način, poln humorja in zdrave samo-ironije ostaja zvesta sebi, svojemu srcu, svoji duši. Razlog pa je samo eden – kot je zapisala v eni izmed najbolj pretresljivih zgodb v zbirki, Nerazumno: »Za razliko od večine ljudi jaz ne prenesem sprenevedanja.« In prav to je njeno glavno darilo in sporočilo bralcu!« (Milan Šelj, iz recenzije Na svojem dvorišču, Dialogi)

• HAZEMINA ĐONLIĆ – MINKA je multiinstrumentalistka, pevka in vse bolj predvsem harmonikašica, pisateljica in študentka muzikologije. Bosno je pred več kot desetimi leti zapustila zaradi vojne, ki je divjala po Balkanu. Slovenija je postala njeno pribežališče in domovina. S skupino Vali, ki je znana po svojih ognjevitih nastopih in izbrano muziko, pogosto nastopa na slovenskih in tujih odrih. Skupina, sestavljena predvsem iz beguncev iz bivše Jugoslavije, največ posega po sevdalinkah ter bogati ritmiki in melodiki sefardskega in romskega gradiva. Minka Đonlič je v Slovenijo prinesla bogastvo, pozitiven naboj in nežnost v zvenu harmonike, ki tukajšnjim krajem, ljudem in glasbi razpira nove širine. Trenutno največ nastopa v duetu LeonzMinko, ki je prava in zanimiva kombinacija, saj v duetu z Minko sodeluje Leon Matek, dobitnik Zlatega petelina za slovensko etno glasbo. Vsekakor pa je Minkina glasba, ki črpa iz bogate zakladnice bošnjaške kulture in temperamenta in vse skupaj plemeniti s slovensko natančnostjo, glasba brez meja. Še bolje, je glasba brez predsodkov.

»Terapevtka, šolana socialna delavka, prostovoljka, kulturna animatorka, fotografinja, pisateljica … združuje v svoji izjemno delovni osebnosti vse ključne naboje za uspešno glasbeno improvizacijo, ki je sicer v naših krajih silno redka ptica.« (Miha Zadnikar)

Novo v zbirki Lambda.

Matteo B. Bianchi (1966) živi v Milanu in dela kot samostojni pisatelj. Uredil je nekaj antologij underground proze, piše za gledališče, radio in televizijo ter ureja spletni fanzin ‘tina. Generations of love (1999) je njegov prvenec, zgodba o mladem geju, ki preživi odraščanje sredi italijanske province v osemdesetih letih 20. stoletja in se celo zaljubi. Leta 2002 je izšel Bianchijev drugi roman Vsaj toliko ostani.


Gašper Malej (1975): avtor pesniške zbirke Otok, slutnje, poljub, sourednik pesniško-prevajalskega zbornika Različni jeziki, prevaja iz italijanske književnosti, predvsem vidnejše avtorje 20. stoletja (P. P. Pasolini, A. Tabucchi, D. Fo, F. T. Marinetti, C. Pavese, E. Barba …).

OTROŠKI MIKS

Preveč osnovnošolske tršice

so mi zapletle življenje.

Giuni Russo

Kot majhen nisem vedel, da sem homoseksualec. Poznal sem nemir, zanos, radovednost, muke, željo, občutje. Nisem pa vedel, da za to obstaja ime.

Tisto klico upora, tihega, ampak nepomirljivega prevratništva, sem imel v sebi od samega začetka, ne »v žilah«, kot pove fraza, temveč prav na površini.

Že ob golem stiku sem se upiral zunanjemu svetu.

Moj prvobitni izraz želje po begu sega celo v čas, ko sem štel komaj dva meseca.

Si kar predstavljam prizor. Torej, tukaj je moj oče, suh dvajsetletnik s kodrastimi lasmi, brčicami in rahlo zanemarjeno brado, z videzom uničene mladosti v lombardski verziji, če sklepam po portretih iz njegovega vojaškega albuma. Tukaj je tudi moja mama, malodane punčka, ampak vseeno po regelcih, ker je bila poroka na pragu polnoletnosti takrat normalna stvar. Punčka primerne starosti, ki pa jo je plašila preizkušnja poroke, otrok, prihodnosti. Človek bi jo najrajši potolažil, zaščitil: bila je, kot bi jo vzel iz japonskih risank, na glavi speti lasje in velike oči, široko zroče v svet, ki ga praktično ni poznala. In tukaj sem še jaz, komaj dvomesečen paglavček v varnem zavetju očetovih podlahti.

Da ne bi pretirano dolgovezil: bil je navaden večer, sedela sta sredi naše skromne dnevne sobe (majhen kavč, miza, kredenca in to je to) z mano v naročju, pa sta me hotela stehtati, kot se pač počne z dojenčki, da bi ugotovila, če sem kaj zrasel. Ampak kot dobra, neizkušena in zagnana starša sta pomislila, da bi v ta namen uporabila kar navadno kuhinjsko tehtnico s kovinskimi skledicami, primerno za moko, maslo, sladkor in druge sestavine iz receptov. Konec koncev sem bil tako majhen, da sem se idealno prilagodil obsegu skledice. Ne pa tudi njeni ledeni temperaturi. Skratka, ko sta me položila vanjo, sem se tako močno zdrznil, da sem dobesedno zletel v zrak. Na srečo me je oče pravočasno ujel še med padanjem, sicer res ne vem, kako bi se končalo.

Starše je ta pripetljaj hudo presunil.

Komaj osem tednov sem bil na svetu in že sem skušal ubežati njihovemu nadzoru.

Ko človek pomisli na lastno otroštvo, so njegovi spomini nejasni in nekronološki. Pomni dogodke, ne pa njihovega zaporedja, kot da je otroštvo, na svojski način, nekakšna večna sedanjost. Kar je konec koncev tudi bilo.

Jaz se recimo ne morem spomniti časa, ko še ni bilo sestre. Moje otroštvo je moja sestra. Skupne igre, sobica, na dvorišču ristanc, s kredo načečkan na betonska tla (prešinja me epohalen dvom: smo bili zadnja generacija, ki se je še igrala ristanc?). In vendar bi moral obstajati neki prej, saj se je Caterina rodila štiri leta za mano. Najbrž ta prej ni bil ravno zanimiv.

No, če že pomislim, potem se morda spomnim banjice, v kateri me je oče vlekel naokoli. Ljudje se smejijo, ko o tem pripovedujem, očitno zato, ker sem edini otrok na vsej zemeljski krogli, ki se mu je zgodilo kaj takega.

Živeli smo v hiši na obrobju mesteca, »obrobju« v najbolj dobesednem pomenu besede, ker se je cesta iztekala med širnimi polji: dlje od nas so bile samo obdelane njive. Ob koncu sedemdesetih je po ulici 20. septembra vozilo le malo avtomobilov. Pravzaprav izključno avti stanovalcev in konec. Cesta je bila vsa naša in to smo izkoriščali.

Očka je delal v železarni kot analitik v kemičnem laboratoriju. Njegovo delo je bilo izmensko, zato mi je včasih lahko posvetil kak prost popoldan. Zame si je izmislil tole igro: posedel me je v plastično banjico, kamor je mama zlagala posušena oblačila, na ročaj privezal vrv in se pognal v tek, pri čemer me je vlekel za sabo po celi ulici. Star sem bil dve ali tri leta in smejal sem se na ves glas, kot bi doživljal otroško nirvano. Ročice, s katerimi sem se trdno oklepal robov banjice, raskavi asfalt, ob katerega sem se skorajda drgnil, in neponovljivi občutek naraščajoče topline spričo trenja. Ko se je zadihani očka ustavil, sem se obračal in mahal mami, ki me je pozdravljala z balkona.

Zdi se mi, da je bil to prizor popolne proletarske družinske sreče v obdobju po ekonomskem razmahu. Črno-bel izsek iz kakšnega od tistih dokumentarcev, ki jih še kdaj predvajajo sredi noči v kulturnih oddajah. Široki nasmehi, natupirani lasje, prvi mali avto, očka, ki me pripelje nazaj domov, odveže vrv z banjice, poljubi mamo in pohiti na demonstracije proti atentatu na trgu Fontana.

Ker so se, mimogrede povedano, v času, ko sem se jaz še drsal v banjici, drugod po Italiji postopoma seznanjali z idejo terorizma. Resnici na ljubo se je oče zmeraj politično angažiral na zelo diskreten način; tudi ko sva bila s sestro večja, ni nikoli priznal, za koga voli, da »ne bi vplival« na naju. Ampak takrat je bil petindvajsetleten mladenič, ki gotovo ni mogel ostati ravnodušen ob državnih pokolih. V bistvu pa ni želel vznemirjati mame, zato bi najbrž sploh zamolčal, da se je udeležil demonstracij, protestiral sredi spopadov in solzilca, če ga ob osmih ne bi zagledala v večernem dnevniku na »enki«, kot se je takrat reklo prvemu programu Rai. Mama je najprej kriknila (»Glej, tvoj očka!«) in potem zajokala, ker se je hitro vživela v vlogo vojne vdove. Očka se je vrnil domov pozno, ampak živ in zdrav, ravno pravi čas, da je okusil nove, tokrat ženine demonstracije, in z obljubami ter zagotovili znova vzpostavil prej obstoječo družinsko idilo.

Pri nas doma je sicer le redko prihajalo do političnih napetosti. V Lentatah Trovanti ni bilo bombnih eksplozij, vladalo je ozračje Spokojne Province (»Obiščite Lentate: oaza miru, pičlih 20 kilometrov stran od pokolov!«): miroljubni ljudje, ki nakupujejo na tržnici in ob nedeljah hodijo v cerkev, zmerom odprta dvoriščna vrata, brez tatvin, brez nasilja, brez razgrajanja.

POPUST – še jutri in v petek so na knjižni prodaji v Zvezdi na
voljo knjige iz zbirke Lambda, po posebno ugodni ceni 1.500 sit.