SiQRD

Novo v zbirki Lambda.

Zuzana Brabcová (1959) je sodobna češka prozaistka. Kot hči literarnega zgodovinarja Jiříja Brabca, podpisnika Listine 77, je bila izločena iz javnega češkega kulturnega življenja socialistične ere in po maturi na gimnaziji zaposlena pretežno kot čistilka. Zdaj je urednica. Izdala je tri knjige proze: Daleč od drevesa (1984), Zlodovina – naslov namiguje na besede tat, zlo in zgodovina (1995), in Leto biserov (2000). Njena dela so globoke in stilistično izbrušene refleksije časa in razmer. Prvenec, v katerem se ukvarja s tesnobnimi življenjskimi občutji občutljivega odraščajočega dekleta, je tematsko dopolnila z romanom Leto biserov, v katerem gre za iskanje spolne identitete ženske srednjih let, poročene in s skoraj že odraslo hčerjo. V opisovanju lezbične izkušnje je zelo odkritosrčna. Zelo berljiv roman je na Češkem doživel štiri ponatise.

Nives Vidrih zadnjih dvajset let predstavlja češko književnost v različnih medijih. Doslej ji je izšlo enajst knjižnih prevodov iz češčine (Škvorecký, Hrabal, Šotola, Kratochvil, Werich, Viewegh itd.).

Magda je bila užaljena. To ji je šlo od rok. Imela je nenavadno veliko glavo, temno grivo, rjavo polt, oči, obrobljene s črno črto. Kadar je bila užaljena, in to je bila zdaj do obisti, je okamnela v staroegipčansko slikarijo. Pred menoj je zdaj v Aju visel otrpel profil Meritamone, žene Seneferja – tipična slika osemnajste dinastije, za katero je značilna debela črta in način risanja.

»Kaj je?« me je premerila hladno in omalovažujoče.

»Oprosti, prosim. Ne smejem se temu, da si iz Sušic. Samo spomnila sem se enega trapastega štosa. Veš, da je Havel spet nekoga pomilostil? Enega fanta, ki je umoril svoje starše. Ker je zdaj revček sirota.«

Na Magdinem obrazu se ni premaknila niti mišica. Zagledala sem se v njene egipčanske oči – in naenkrat se me je dotaknila smrt. Dotaknila? Primazala mi je eno tako, da sem se opotekla.

»Oprosti, moram …« sem se skušala izviti iz njenega objema. »Popila sem … precej, danes.« S poslednjimi močmi sem se nakremžila. »Sušice gor, Sušice dol. Stavim, da bi rada v Prago.«

Izbuljila je tiste svoje oči. Ko je imela izbuljene, ni bila niti od daleč podobna egipčanski princesi. V tem trenutku je bila osupljivo malomeščanska goskica, ki si lepi nad posteljo slike Pamele Anderson, bere izključno oglase v Oglasniku in navodila na kozmetičnih pripravkih in ki jo babica – za izlet v veliko Prago ji je ocvrla zrezke – kliče Majdalenka.

»Ja. Hočem. Iščem podnajemniško sobo. Kako si to uganila?«

Je res tako težko uganiti, o čem sanjari zdolgočasena štiriindvajsetletna receptorka v malomeščanskem hotelčku, ki ga še pes ne povoha? In je čisto vseeno, če je mahnjena na tipe ali na ženske.

Ko sem se začela prebijati v smeri toalete, je zavpila za mano, kot da sem pes: »Hej, Lucie!« Ubogljivo sem se obrnila. Fleš. V roki je imela majcen fotoaparat, mrha, in pravkar me je pritisnila. Čez glave in skozi dim mi je nekaj pomolila. Iztegnila sem roko. Že razumem … Bil je kodak. Aparat, ki takoj izpljune fotko. V roki sem osuplo držala samo sebe, enega od zadnjih poskusov Lucie, da bi izginila: preteklost in sedanjost sta si bili podobni kot dve identični bitji.

Vendar Lucie ni Bukowski, brez strahu: monotonijo svoje alkoholne slabosti, razvrata in kavsanja bo elegantno vtaknila med vrstice.

Zdaj, šele zdaj, ko sem stala na stranišču pred ogledalom drugič, se je začela Magda za mojim hrbtom odslikavati v njem, čeprav je v tem trenutku pri barskem pultu nezmotljivo poskušala s svojimi večpomenskimi pogledi in altom z erotičnega telefona očarati eterično dekle.

Izvlekla sem črtalo za obrvi margaret astor. Čeprav sem Magdo poznala komaj eno uro in izmenjala z njo par stavkov, sem natanko vedela, kakšne sorte je: prostaški model, ki prisega na vzorno držo telesa in uporabo pribora, v medčloveških odnosih pa se vede kot svinja. S črtalom za obrvi, bilo je lepo črno in mastno in je puščalo sled, da je bilo veselje, sem začela na ogledalo z debelo črto in zanesljivimi potezami pisati pridevnike, s katerimi bi jo kar najbolj zadela. In s tiskanimi črkami. Drugega pod drugega. In če je le bilo mogoče, v češčini, nobenih tujih besed.

POHLEPNA.

GOSPODOVALNA.

VSILJIVA.

MUHASTA NEČIMRNA RAZVAJENA.

(Ni bilo dvoma, da je bila edinka.)

UŽIVAŠKA.

SAMOLJUBNO SEBIČNA.

BREZČUTNA.

RAZTRESENA.

NEURAVNOVEŠENA.

IZPRIJENA.

NAR… Le nobenih tujih besed! Kako se reče po češko NARCISOIDNA?

Vložek v črtalu se je zlomil. Lep škart, ta margaret. In IZMOZGANA … Ja: Čeprav tako mlada in čeprav devica …

Na plesišču me je z dlanjo rahlo podrsnila po zadnjici in mi sladko zahripala na uho: »Lucie … Veš, kako te bom klicala? Murnica. Grem stavit, da ti ni še nikoli nihče tako rekel.«

»Ne. To pa res ne.«

»Torej, Murnica, verjameš, da sem še … devica?«

V njenem glasu je bilo slišati toliko domišljavosti, kot če bi mi sporočila, da so jo pravkar predlagali na Nobelovo nagrado za mir.

»In kaj potem?«

»Nisem kriva za to,« je nadaljevala v istem tonu, »ampak tipi se mi gnusijo. Na bruhanje mi gre,« spet Bukowski! »samo če si predstavljam porivanje.«

»Kaj?!«

»Po-ri-va-nje. Fuj.«

Izmozgana. Bila je skratka – izmozgana devica. Natanko tako. Škoda, ker se mi je svinčnik zlomil.

Še bi lahko zbežala. Mogoče je bil še čas. Pred njo in Boschem. Pred sabo. S stranišča bi jo morala ucvreti naravnost na ulico, črno in vlažno kot moj puli. Poznali se nisva niti še po priimkih, nisva si izmenjali naslovov. Še bi se lahko vrnila v Akropolo, Jim Hudič je gotovo že nehal zavijati, privoščila bi si zadnje šilce in se s taksijem odpeljala domov, k možu. Vendar je bilo stanovanje danes prazno. Jakub je za vikend s prijatelji odšel k Berounki. Ribič je. Budist je. In je gospod učitelj, tisti, ki nikoli nikomur ne pusti, da bi padel, niti meni. Zanesljivost.

Vseeno sem se počasi odplazila nazaj v dvorano. Okrog vratu sem že imela komat. Ali nasprotno: ta konj, kruta kobila v drncu, me je že vlekla za seboj po prašni in kamniti poti, arabska smrtna kazen.

»Kje si bila tako dolgo? Bala sem se že, da te ne bom več videla … Murnica.« Oči. Njene. Globlje od Nila. »Mi boš dala naslov? Telefon? Ne znam si predstavljati, da se medve nikoli več ne bi sešli.«

Res je rekla »medve«. In »sešli«. Kaj je ta kultuvirana receptorka vendarle brala še kaj drugega kot Oglasnik?

Vizitko sem ji vtaknila v žep črnega suknjiča. Kaj ima … notri? Aha. Kodak. Za brado me je potegnila k sebi. Prestrašila sem se, da ko me bo poljubila s tistimi svojimi rdečimi izžetimi ustnicami à la Mick Jagger, bo od mene ostala samo pusta razdišanost, takšna črna prozorna malenkost od bonbona hašlerke, ki jo bo Magda brezbrižno zadnjič prevalila na jeziku in konec.

»Oglasila se ti bom kar najhitreje. In če boš kje slišala za kakšno podnajemniško sobo …«

Kako neverjetno praktična in fleksibilna je znala biti v vseh okoliščinah! Veliko pozneje, enkrat, sekundo po najinem skupnem orgazmu, se je dvignila na komolcih in z otroškim navdušenjem rekla: »Veš, kje imajo v Pragi najboljše in najcenejše lasagne? V eni piceriji na Žižkovu, lučaj od Aja.«

Novice s SiQRD lahko odslej spremljate tudi s pomočjo programa, ki podpira RSS (Really Simple Syndication).

Programi, ki podpirajo RSS:

• Mozilla Thunderbird
• Mozilla Firefox z ustreznim dodatkom (pluginom)
• Internet Explorer z ustreznim dodatkom

V program, ki podpira RSS, vpišite tole povezavo:

http://www.ljudmila.org/siqrd/rss.php

Navodilo za Thunderbird:

1. Odprite menu Tools -> Account Settings…
2. Kliknite gumb Add Account
3. Izberite RSS News & Blogs
4. Klikajte Next dokler se ne pojavi gumb Finish; kliknite gumb Finish
5. V seznamu računov (na levi) poiščite News & Blogs
6. Kliknite gumb Manage Subscriptions…
7. Kliknite gumb Add
8. V polje Feed URL vpišite naslov http://www.ljudmila.org/siqrd/rss.php
9. V polje Show the article summary instead of loading the web page lahko date kljukico, če želite, da program prikaže le povzetke
10. Kliknite OK na vseh odprtih oknih
11. V seznamu map boste sedaj imeli mapo News & Blogs s podmapo SiQRD

Vljudno vas vabimo, da se udeležite prireditve ob postanku »Tovornjaka raznolikosti« v Sloveniji, ki bo potekala v četrtek, 28. aprila 2005, od 10. do 18. ure v Ljubljani v parku Zvezda.

Namen evropske turneje »Tovornjaka raznolikosti« je seznanjati najširšo javnost o njihovih novih pravicah in obveznostih, ki jih prinašajo evropska in nacionalne zakonodaje proti diskriminaciji.

Cilj je seveda opozoriti tudi na nacionalne probleme in rešitve na področju diskriminacije. Postanek tovornjaka vključuje pester informativni in zabavni program.

Podrobnejše informacije o EU kampanji proti diskriminaciji in o »Tovornjaku raznolikosti« najdete na spletni strani www.stop-discrimination.info.

PROGRAM

10.30 Do sedaj predvideni pozdravni nagovori:

Danica Simšič, županja Mestne občine Ljubljana

Erwan Fouéré, vodja predstavništva EU v Sloveniji

Matjaž Hanžek, varuh človekovih pravic
Tatjana Strojan, zagovornica, Urad vlade RS za enake možnosti

11.00 Okrogla miza: DISKRIMINACIJA PRI ZAPOSLOVANJU

12.30 Tiskovna konferenca: »Tovornjak raznolikosti« – IMA 30 TON STRPNOSTI V SLOVENIJI DOVOLJ VELIKO TEŽO?

13.00 – 18.00 Nagovori predstavnikov vlade, parlamenta, nevladnih organizacij in drugih udeležencev; vmes poteka glasbeni program

Ob »Tovornjaku raznolikosti« se bodo na stojnicah predstavile številne organizacije, zagovornice strpnosti in drugih proti diskriminacijskih vrednot.

Dobrodošli in lep pozdrav!

Društvo ŠKUC Vas vabi na pogovor »ISTOSPOLNA USMERJENOST IN ZAPOSLOVANJE«, ki bo potekal v torek, 12.4.2005 ob 20.00 v klubu Monokel.

Kakšne so bile vaše želje v zvezi s poklicem v otroštvu, ali so se spreminjale, ko ste odraščali in kako ste danes zadovoljni z izbiro študija, poklica, zaposlitve ali dela, ki ga opravljate? Se vam zdi, da je vaša spolna usmerjenost kakorkoli vplivala na vašo izbiro poklica, da obstajajo določeni tipični gejevski in lezbični poklici?

Kakšne so po vašem mnenju oblike diskriminacije, ki jih kot lezbijke in geji lahko izkusimo na delovnem mestu ali že pri samem iskanju službe? Kakšne so vaše lastne izkušnje s tem? Kako odkriti ste na svojem delovnem mestu glede svoje spolne usmerjenosti, kako pomembno se vam zdi, da lahko o tem odkrito govorite s svojimi sodelavci?

Pridite še Vi, povejte Svoje mnenje, zastavite Svoja vprašanja!

Prosimo, da ste točni!

Ko odrasteš in se sprijazniš s tem, kar si, morda celo s tem, kdo si, ti preostane samo še scena?

V skupini Moški pogovori menimo, da ni nujno tako. Sproščeno se pogovarjamo o vsem, kar nas kot geje veseli in žalosti. Če si želiš takšnega pogovora, se nam pridruži na srečanjih, ki so vsakih štirinajst dni ob ponedeljkih ob petih popoldan v centru Ljubljane. Več informacij dobiš, če pišeš na elektronski naslov moskipogovori@hotmail.com.