SiQRD

Spoštovani,

po dvanajstih letih boja z mlini na veter – ne glede na to, katera politična opcija jih je poganjala – smo spet tam, kjer ni muh. Uradna informacija se glasi: v sredo, 1.6. 2005 se začne rušenje AKC Metelkove mesta.

Od objektov, ki naj bi se v bližnji prihodnosti rušili, je prva na vrsti Mala šola*.

*Mala šola je pomožni objekt / umetnina / spomenik leta 1997 zrušeni stavbi z imenom Šola. Projekt, ki ga je izvedla mednarodna rokodelska asociacija »Axt & Kelle« iz Nemčije, je nastal s pomočjo študentov Fakultete za arhitekturo, pod mentorstvom dr. Marte Gruev in vodstvom mag. arh. znan. Petra Gabrijelčiča. Notranje stene pomožnega objekta Mala šola sta poslikala slikarja Tina Drčar in Bine Skrt.

Med 19. majem in 4. junijem 2005 bo pred Kinodvorom v Ljubljani potekala večdnevna predstavitev slovenskih filmskih dogodkov, ki jih bodo spremljale projekcije na odprtem.

V petek, 27. maja 2005 se bo ob 22.30 predstavil tudi Festival gejevskega in lezbičnega filma s projekcijo filma Nameni. Za vse, ki si tega filma zaradi tehničnih težav niste mogli ogledati na zadnjem festivalu gejevskega in lezbičnega v Ljubljani in Celju – končno možnost ogleda! Vabljene in vabljeni!

Opozarjamo, da projekcija poteka pred Kinodvorom v Ljubljani, NE v Portorožu!

NAMENI (INTENTIONS)

ZDA, 2003, igrani, 96 min

Scenarij in režija: Luane Beck

Glavne vloge: Katherine Lee, Deidre Kotch, Maria Biber-Ferro, Tom Darci, Ted D’Agustino, Chloe Krug, Nicole Younce

Fotografija: Jaime Reynoso

Produkcija: Zernus Productions

Nameni so prvenec ameriške scenaristke in režiserke Luanne Beck, ki si je nabrala veliko izkušenj kot dolgoletna igralka. Zapleti in nameni v njeni zgodbi nastanejo, ko se poročena profesorica Renee Higgins, ki na kolidžu poučuje dramsko igro, nepričakovano zaljubi v svojo študentko Eve. Eve se ravnokar razhaja s svojim dekletom Erin, saj ji ta očita, da se s prezaposlenostjo v gledališču na kolidžu izogiba reševanju težav v njuni zvezi. Tako je nadobudna študentka, ki študira glavno vlogo v igri, še kako dovzetna za profesoričine čare. Medsebojna privlačnost ju pripelje v iskrenost in odkritost, ki sprva izpolnjuje tudi njune ustvarjalne težnje. Toda ko se zaljubita, si njuni študijski in osebni interesi pridejo navzkriž. Skrita ljubezenska zveza sicer spodbuja njuno željo, prinaša pa tudi žrtvovanje, bolečino in negotovost. Stvari se še bolj zapletejo, ko se v njuno zgodbo vpletejo tretje osebe. Prva je študentka, ki ju zaloti v parku in se nemudoma odpravi k predstavniku kolidža. Drugi je Reneejin mož, ki je zdaj prepričan, da je za upadanje strasti in medsebojnega zanimanja v njunem zakonu očitno kriva ženina skrita lezbičnost. Renee in Eve se brez obveznosti znajdeta v vrtincu (medsebojnih) obtožb, pričakovanj, izmikanj in ponovnih približevanj, ki presegajo prvotne namene romance brez obveznosti.

Intentions is director Luanne Beck’s first feature-length original screenplay about two women who find romance and drama while crossing over forbidden professional and personal boundaries. The story revolves around a married college Professor who unexpectedly falls in love with one of her female students. Although the romance is initially kept clandestine, it is eventually discovered by others.

Novo v zbirki Lambda.

Goce Smilevski (1975) je diplomiral iz primerjalne književnost na Univerzi v Skopju, na Karlovi univerzi v Pragi je študiral češki jezik s književnostjo in magistriral na katedri za študije spolov na Srednjeevropski univerzi v Budimpešti. Objavil je romana Planet neizkušnje (2000) in Pogovor s Spinozo (2002), za katerega je prejel nagrado Roman leta, ki jo podeljuje makedonski dnevni časopis Utrinski vesnik. Preveden je v srbščino, angleščino in poljščino, v Makedoniji pa je doživel že peto izdajo, ko je izšel v zbirki Biseri iz svetovne književnosti, ki izhaja kot priloga časnikov Dnevnik in Utrinski vesnik.

Aleš Mustar prevaja sodobno romunsko in makedonsko književnost. Prevode poezije in proze objavlja v revijah, v knjižni obliki pa so mu do sedaj izšli štirje prevodi. Tudi sam piše poezijo.

Mreža

Sediš in rišeš, da bi pobegnil pred norostjo. Pozneje, nekaj let po tvoji smrti, ko je Colerus prišel na obisk k Hendriku van der Spijku in ga prosil, naj mu opiše tvoje življenje, ker piše knjigo o tebi, je tvoj stanodajalec iz predala vzel tvoje risbe, Colerus pa je zapisal: »Sam se je naučil risanja, skiciral je s črnilom ali z ogljem. V rokah držim cel kup takšnih skic, na katerih so upodobljeni njegovi obiskovalci ali pa tisti, ki jih je srečal naključno. Med risbami sem našel tudi takšno, na kateri je bil upodobljen ribič v srajci z mrežo čez desno rame.« Colerus si je z zanimanjem ogledoval risbo, ni opazil, da narisana oseba ni ribič, da si to ti in da na tvoji rami ne visi ribiška, ampak pajkova mreža.

Od vseh oblik, ki so predstavljale propadanje krhkih stvari v vesolju, mi je bila najljubša pajkova mreža. Res, da je pajkova mreža blizu labirintu in drevesu življenja, vendar so razlike večje od podobnosti.

Labirint je ustvaril človek, ki je hotel postati Bog, drevo življenja so naredili ljudje, ki so hoteli spoznati, kako se giblje božja stvaritev, mrežo pa je ustvaril – Bog. Ne, ne smej se, ____, pajkovo mrežo je v resnici naredil Bog. On je tisti, ki spušča nit iz pajkovega telesa, tisti, ki nosi veter, tisti, ki nosi pajka in mu pomaga presti posamezne niti, kdo drug, če ne Bog, kdo drug, če ne večna in neskončna substanca uči pajka presti mrežo?

V drevesu življenja vlada hierarhija: deli se na spodnjo in zgornjo, gornji zefirji so bliže nebu, spodnji pa zemlji, obstaja še ena zares zanimiva delitev na moške, ženske in androgene stolpe, toda kaj to pomeni, ali zmaga, odlika sedmega zefirja, pripada samo moškemu principu, ali slava, odlika osmega zefirja, pripada samo ženskemu principu, ali je lepota samo hermafroditska, dvospolna? Tudi v labirintu obstaja hierarhija, tu ne gre za spodaj in zgoraj kot pri drevesu življenja, tu hierarhija ni pogojena z bližino neba ali zemlje, tu jo ustvarja igra življenja in smrti. Hierarhijo vzpostavlja igra življenja in smrti, če hodiš po pravih poteh, ki te vodijo iz labirinta, lahko svoje bivanje podaljšaš, če pa izbereš napačno, lahko srečaš smrt. Tudi če pajkova stvaritev ima središče, to ni najpomembnejše mesto, saj je vsak delček središče mreže.

In na koncu sta tu še vhod in izhod. V labirintu obstaja eden ali več vhodov in vedno samo en izhod. Na drevesu življenja se natančno ve, skozi kateri zefir lahko vstopiš in po katerih poteh moraš hoditi – iz Ketra vodijo samo tri poti: proti Hokhmi, Bini in Tiferetu. V pajkovi mreži, kamorkoli bi že hotel priti, lahko začneš s katerekoli točke, saj je vsaka točka vhod in izhod.

Zato sem risal pajkove mreže, risal sem jih, vržene čez moje rame, razpredene po mojem obrazu in po nebu.

Tisto leto sem, kot tudi vsa druga leta po materini smrti, v prvih novembrskih dnevih začel težko in hitro dihati, kot da bi človeku hoteli nekaj vzeti, kot da bi izgubil nekaj nepovratnega. Včasih, ko sem hotel zajeti sapo, je v posteljo k meni legel Johannes.

»Napiši mi pismo,« mi je rekel.

»Nimam tvojega naslova,« sem mu rekel.

»Naslov ni pomemben. Samo pismo mi napiši,« je rekel in izginil.

Vstal sem, sedel za mizo in začel pisati. Z eno roko sem pisal pismo, z drugo pa sem ga cefral.

»Sedaj veš,« sem neke noči zaslišal glas Clare Marie, »sedaj veš, zakaj sem vsakič, ko sva se igrala uganjevanje citatov, igro končala z Ovidijevimi Metamorfozami.«

»Vem,« sem rekel.

»In veš, zakaj sem jokala tistega večera, preden si se odselil iz naše hiše, ko sem recitirala verze nimfe Eho.«

»Vem,« sem rekel, »toda takrat nisem vedel. Če bi vedel, se morda ne bi kot Narcis zaljubil v nekaj, kar je senca. On v odsev svojega telesa, jaz v odsev svojega uma. Jaz obeh se je zaljubil v odseve, v sence.«

»Zdi se mi, da so tudi od mene kot od Eho ostali samo glas in kosti.«

»Jaz lahko slišim samo tvoj glas,« sem ji rekel.

»Kmalu tudi njega ne boš več mogel slišati,« je rekla in potem je bilo vse tiho.

Sedel sem sam v sobi – bila je težka februarska noč, moje težko sopenje me je spominjalo na materino smrt.

V klubu Tiffany vam bodo glasbo v maju vrteli gostujoči Dj-ji:

petek 6.5. – dj Duky – pop, dance

sobota 7.5. – dj Rydel – house

petek 13.5. – dj Mirča iz Bruslja – trendy house, hiti 90′

sobota 14.5. – dj Rydel – house

nedelja 15.5. – klubski večer

petek 20.5. – dj Duky – pop dance

sobota 21.5. – dj Duky – disco

nedelja 22.5 – klubski večer

petek 27.5. – dj Duky – pop, dance

sobota 28.5. – dj Duky – disco

nedelja 29.5. klubski večer

Vabljeni!

5. in 7. maja bo ob 20. uri na velikem odru Mestnega gledališča Ljubljanskega, Čopova 14, komedija “Habeas Corpus” Alana Bennetta v izvedbi The Queen’s English Theatre Company. Predstava bo v angleščini.

Habeas Corpus je nora komedija o ljubezni in poželenju, ki jo je napisal angleški avtor Alan Bennett. V svoji dolgi karieri je napisal dela, ki so obšla odre od West Enda do Broadwaya z uspešnicami kot so Beyond the Fringe z Dudleyem Moorom do TV in gledaliških uspešnic, kjer igra vsem dobro znana Patricia Routledge (Keeping Up Appearances), Maggie Smith (Gosford Park) in Julie Walters (Calendar Girls/Educating Rita).

Dogajanje je postavljeno v ordinaciji dr. Wicksteeda v Brightonu. Niz komičnih nesporazumov pripelje vse nastopajoče do spoznanja, da za vsem tiči spolno poželenje. Vendar kot v vseh Benettovih delih leži močno sporočilo skrito takoj nekje pod površjem.

Vstopnice za samo 2200 SIT lahko kupite na blagajni gledališča od 18. do 23. aprila in od 3. do 7. maja ali uro pred predstavo.

JE BILA SLA ALI LJUBEZEN?

Predstavljajte si svoje življenje iz čisto drugega zornega kota.

Kaj bi bilo, če bi se nekega jutra zbudili in ugotovili, da vam vsaka pesem, vsak časopis, vsak program na TV pravi, da bi morali biti gej, vi pa niste.

Gledališka skupina The Queen’s English Theatre Company (QETC) je bila ustanovljena v Amsterdamu leta 2002.

Cilj skupine, ki šteje 12 članov, je ozaveščati javnost o problemih, s katerimi se istospolno usmerjeni srečujejo v vsakdanjem življenju.