SiQRD

Suzana Tratnik: Unterm Strich

Pri dunajski založbi Milena Verlag je izšel nemški prevod kratkih zgodb Suzane Tratnik Pod ničlo (Unterm Strich), ki so izšle leta 1997 v zbirki Lambda.

Prevod lahko naročite na www.amazon.de.

Premiera: Ime mi je Damijan

Škuc gledališče v sodelovanju z Društvom Atelje 2050 napoveduje krstno uprizoritev mono-komi-tragedije “Ime mi je Damijan” slovenske avtorice Suzane Tratnik.

Režija in dramaturgija: Alen Jelen

Kostumografija: Maja Ljubotina

Svetovalec za govor in lektor: Tomaž Gubenšek

Damijan: Neva Jana Flajs

Premiera bo v četrtek, 6. junija 2002 ob 20.00 v prostorih galerije Atelje 2050 na Vilharjevi cesti 3/a.

Cena vstopnice je 1500,00 SIT. Zaradi omejenega števila sedežev je potrebna rezervacija (alen.jelen@guest.arnes.si) do 3. junija 2002. Po premieri ob 21.30 bo organiziran party (DJ Nataša).

Ponovitve:

7. junij 2002 ob 19.00 v Galeriji Škuc, Stari trg 21 – cena vstopnice 1000,00 SIT.

11. junij 2002 ob 20.50 v galeriji Atelje 2050, Vilharjeva 3/a – cena vstopnice 1000,00 SIT.

13. junij 2002 ob 20.50 v galeriji Atelje 2050, Vilharjeva 3/a – cena vstopnice 1000,00 SIT.

20. junij 2002 ob 20.00 v klubu “Monokel” – Metelkova – zgradba Lovci. Vstopnina 1000 SIT, v predprodaji v Monoklu 900,00 SIT.

Člani Društva Škuc imajo z novo izkaznico 10% popusta.

Potrebna je akreditacija za novinarje! Novinarska konferenca bo 4. junija 2002 ob 12.00 uri na Kersnikovi ulici 4, 4. nadstropje, soba 406.

Premiera: Tega ti nisem jaz povedala

MONOSPOLNO GLEDALIŠČE v sodelovanju s ŠKUC LL vabi na premiero predstave “Tega ti nisem jaz povedala”, ki bo v sredo, 15. maj 2002 ob 21h v ŠKUCu, Stari trg 21, Ljubljana.

Gre za že tretjo skupno predstavo Irene Duša in Nataše Jereb. Prvi dve, Ne bom več krvavela in Debbie da dol Dallas, sta bili povezani časovno, pri tretji, Tega ti nisem jaz povedala, pa sta se avtorici in igralki odrekli časovni logiki in se raje držita zanju pomembnejše logike skupne blaginje.

Čeprav se ukvarja z resnimi temami, ostaja MSG zvesto žanru zabavnega monospolnega gledališča, tokrat v stilu stand up – sit down komedije, po principu plačaš eno, dobiš dve. V predstavi je precej prostora za verbalno improvizacijo, poleg tega se je znatno povečalo sodelovanje gledalcev.

Zgodba:

Debbie in Dallas sta se izgubili v težavah in travmah vsakdanjosti. Po principu Deus ex machina ju reši instant psihoanalitični krožek ameriškega porekla. Po uspešni transformaciji Debbie in Dallas ne preostane drugega, kot da spreobrneta vse, kar leze in gre in ustvarita svet po svoji novi podobi.

Scenarij, režija, igra:

Nataša Jereb in Irena Duša

Tehnična pomoč:

Tomaž Koren

Produkcija:

MSG 2002

MSG

MSG (monospolno gledališče) sestavljata Irena Duša in Nataša Jereb, ki sta s svojim skupnim sodelovanjem začeli v Teatru Gromki. V zadnjih letih sta začeli raziskovati področje monospolnega gledališča s poudarkom na dialogu in besedni improvizaciji. Čeravno je del besedila v teh predstavah določen, je prostora za improvizacijo še vedno veliko. Vse predstave, s katerimi nastopata, so tudi njuno avtorsko delo. Leta 2000 sta Irena Duša in Nataša Jereb prvič samostojno sodelovali v ‘monospolni družinski tragikomediji’ ‘Ne bom več krvavela’, ki govori o dveh dekletih, katerih razmerje se po petih letih skupnega življenja začne utapljati v težavah dolgotrajnega odnosa. Ljubezen in občutek varnosti se dostikrat tepeta z dolgčasom in željo po novem. Po večkratnih neuspešnih poskusih končati svoje razmerje ugotovita, da so nekatere ljubezni pač večne.

IRENA DUŠA

Rojena leta 1976, dela kot književna prevajalka in scenaristka za slovensko nacionalno televizijo. Svoje delo v gledališču je začela kot improvizatorka v Impro ligi, kjer je s skupino Piloti leta 1996 osvojila naslov državnih prvakov v gledaliških improvizacijah. Kasneje je eno leto nastopala v Impro klubu in tri leta v Teatru Gromki.

NATAŠA JEREB

Leta 1972 rojena Nataša Jereb je kot igralka najprej nastopala v fizičnem gledališču. Igrala je v ‘Človek Homo’ (z Matejo Puhar, 1991), ‘V kraljestvu Z’ (z Alenko Hajn, 1992), ‘Sanjam spomin’ (Four klor, 1995), ‘Peš na Pluton’ (z Jano Menger, 1997). Od leta 1995 do 2001 je sodelovala s Teatrom Gromki, kjer se je še nekaj časa ukvarjala s fizičnim gledališčem.

1999-ega leta je začela tesneje sodelovati z Ireno Duša, s katero sta skupaj začeli odkrivati skrivnosti in zakonitosti monospolnega gledališča na verbalni osnovi.

Sporočilo za javnost: Sprejem predstavnikov slovenskih gejevskih in lezbičnih skupin pri predsedniku Državnega zbora

Predsednik Državnega zbora RS Borut Pahor je danes sprejel Tatjano Greif (ŠKUC-LL) in Miha Lobnika (LEGEBITRA), ki sta mu prenesla zahteve lezbičnih in gejevskih (GLBT) nevladnih organizacij v Sloveniji. Po 16 letih gibanja za enakopravnost istospolno usmerjenih je to prvi sprejem na tako visoki državni ravni in zato zgodovinski dogodek. Ob sprejemu sta predstavnika izrazila zadovoljstvo lezbičnih in gejevskih nevladnih organizacij, saj gre za pomemben korak naprej v odnosih med državo in tem delom civilne družbe.

Predstavnika nevladnih organizacij sta predsedniku DZ RS ob tej priložnosti izročila rezultate raziskave o diskriminaciji istospolno usmerjenih v Sloveniji in pa dosje o homofobiji v Sloveniji v zadnjih 11 letih. Predstavila sta naslednje pobude za odpravo neenakopravnga položaja skupine državljank in državljanov: 
1. Od najvišjih predstavnikov države pričakujemo in zahtevamo jasno in odločno obsodbo homofobije v slovenski družbi, v vseh primerih, ko se ta javno pojavi v obliki sovražnega govora, nasilja, odrekanja človekovih pravic ali diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti. 
 
2. Položaj in diskriminacija istospolno usmerjenih državljanov in državljank naj bosta v kratkem tema javne razprave v okviru slovenskega parlamenta. Pravice istospolno usmerjenih so človekove pravice. 
 
3. Državni zbor RS naj pospešeno sprejme zakone, ki bodo odpravili neenakopravnost istospolno usmerjenih državljanov in državljank RS, zlasti zakon, ki bo pravno uredil življenjske skupnosti istospolnih parov. 
4. V smeri vzgoje v strpnost in spoštovanje drugačnosti naj se v šolske programe uvedejo vsebine s področja spoštovanja človekovih pravic in enakopravnosti GLBT. 
5. Državni zbor RS naj v procesu vključevanja v Evropsko unijo upošteva pristopni kriterij spoštovanja človekovih pravic in ostale smernice Evropske unije na tem področju.
Za: ŠKUC Magnus, ŠKUC- LL, Roza klub, Legebitro, Out in Slovenija, Libero
Miha Lobnik 
mag. Tatjana Greif 
Ljubljana, 9. maj 2002

Obvestilo medijem – sprejem pri predsedniku DZ

Obveščamo Vas, da bo dne 9.5.2002 predsednik DZ RS Borut Pahor sprejel predstavnika in predstavnico lezbičnih in gejevskih nevladnih organizacij iz Slovenije. Srečanje, ki bo ob 12. uri v DZ, bo posvečeno obravnavi stanja človekovih pravic istospolno usmerjenih v Sloveniji, homofobiji in neurejenemu stanju na področju zakonodaje.

mag.Tatjana Greif

ŠKUC LL

SaturGAY Night Fever

Rene predstavlja: SaturGAY Night Fever, vsako soboto v klubu Bellevue, Pod gozdom 12 (park Tivoli). Otvoritev 11.5. s koncertom Helene Blagne.

Vsako prvo soboto v mesecu izključno moška družba z golimi presenečenji in domovine in tujine,

darkroom,

Zlati VIP salon – samo za moške.

Program:

11.5. otvoritveni večer, koncert Helene Blagne, mega torta in praznovanje rojstnega dne (vstopnina 1500 sit, predprodaja in študenti 1000 sit)

18.5. Sestre letijo v nebo, gostja večera Nuša Derenda (vstopnina 1500 sit, predprodaja in študenti 1000 sit)

25.5. Eurosong noč (vstopnina 1000 sit)

1.6. Renejevih 3×13, striperji in go-go plesalci, prva zabava samo za moške (vstopnina 1000 sit)

letak (PDF format – Acrobat Reader)

Fernando Pessoa: Pomorska oda / Ode maritima

Nova knjiga je izšla v zbirki Lambda.

Fernando Pessoa (1988 – 1935) velja danes za najpomembnejšega portugalskega pesnika. Njegova Pomorska oda je napisana z značilnim avtomatizmom v enem zamahu. Postane območje njegove podvojene osebnosti, sredstvo za odkrivanje prave osebnosti, nekdanjega bistva in njegove brezčasne identifikacije. V njej je razvidna tudi potreba po očiščenju od travmatičnih stanj njegove duševnosti, instinktivnih nasprotujočih si nagnjenj, erotičnih in sadomazohističnih frustracij. Lepota te ode pa je seveda v kontrapunktnem ponavljanju pesnikovega hrepenenja po miru, otroštvu, družinski toplini in po neki skrivnostni Daljini, po nekem daljnem Pristanu. Pesnik hrepeni po tem, kar »najmanj vidi«. Pomorski svet sprejema z »neko duhovno svobodo«. In mornarji so simbolični ljudje, potujejo po morjih, kjer nič ne traja, vse je le trenutek, vse se vsak hip spreminja. Njihova pomorska potovanja so iz trenutkov. A vendar v njihovih očeh odseva toliko večnosti. Ti so uresničevalci svoje usode.

(odlomek)

Ah, pirati, pirati, pirati!

Pirati, ljubite me in sovražite me!

Pomešajte me s sabo, pirati!

Vaš bes, vaša krutost, kako govorita krvi

ženskega telesa, ki je nekdaj bilo moje in čigar pohota je preživela!

Rad bi bil žival, ki bi predstavljala vse vaše kretnje,

žival, ki bi zasadila zobe v ladijske boke, v gredlje,

ki bi žrla jambore, pila kri in katran na mostičkih,

žvečila jadra, vesla, vrvi in škripce,

pošastna in ženska morska kača, ki se hrani z zločini!

Je neka simfonija nezdružljivih in podobnih občutij,

v moji krvi je neko uglaševanje zmešnjave zločinov,

krčevitega trušča orgij krvi na morjih,

besno, kot razžarjeni sunek vetra v duhu,

oblak vročega prahu, ki mi zakriva bistrost,

tako, da vse to sanjam in vidim le s kožo in žilami!

Pirati, piratstvo, barke, ura,

ta pomorska ura, ko je plen naskočen,

in obup ujetih prehaja v blaznost – ta ura,

v svojem seštevku zločinov, groze, bark, ljudi, morij, neba, oblakov,

lomljenja, širine, dolžine, kričanja,

bi želel, da bi v svojem Vsem bila moje telo v svojem Vsem, trpeče,

da bi bila moje telo in kri, da bi spremenila moje bitje v rdeče,

da bi cvetela kot rana, ki draži nestvarno meso moje duše!

Ah, biti ves v zločinih! Biti vsi sestavni deli

naskokov na ladje in pokolov in posilstev!

Biti vse tisto, kar je bilo na kraju ropanja!

Biti vse tisto, kar je živelo ali ležalo na kraju krvavih tragedij!

Biti pirat-povzetek vsega piratstva na svojem vrhuncu

in žrtev-skupek, toda iz mesa in kosti, vseh piratov sveta!

Biti v mojem trpnem telesu ženska-vse-ženske,

ki so bile posiljene, ubite, ranjene, razparane od piratov!

Biti v mojem podvrženem bitju samica, ki mora biti njihova!

In čutiti vse to – vse te stvari hkrati – v hrbtenici!

O, moji kosmati in grobi junaki pustolovščin in zločinov!

Moje morske zverine, soprogi moje domišljije!

Naključni ljubimci mojih dvoumnih občutij!

Rad bi bil Tista, ki vas čaka v pristanih,

vas, osovražene ljubimce njene piratske krvi v sanjah!

Kajti ona bi bila z vami, a samo v duhu, besnečem

nad golimi trupli žrtev, ki ste jih pustili na morju!

Kajti ona bi spremljala vaš zločin in v oceanski orgiji

bi njen duh čarovnice neviden plesal okoli gibov

vaših teles, vaših nožev, vaših daviteljskih rok!

In ona bi na obali, čakajoča na vas, da pridete, če morda pridete,

pila v rjovenju vaše ljubezni ves širen,

ves meglen in zlovešč vonj vaših zmag,

in skozi vaše krče bi žvižgal čarovniški sabat rumen in rdeč!

(prevod: Ciril Bergles)

Gojmir Polajnar: Don’t Kill Anyone, I Love You

V začetku aprila bo izšel angleški prevod romana Gojmirja Polajnarja “Ne ubijaj, rad te imam”.

Prevod bo izšel pri založbi Spuyten Duyvil v New Yorku, v prevodu Aarona Gilliesa in lekturi Lairda Hunta, z naslovom Don’t Kill Anyone, I Love You.

Roman lahko naročite v mnogih spletnih trgovinah, med drugim na amazon.com.

Iz ocen / From the reviews and blurbs:

- Doug A. Powell, author of Tea and Lunch:

Polajnar takes all of the social institutions – science, religion, the state – puts them in a vise, and twists. What emerges is a clever and compelling tale, full of music, theatre, and delicious sex. It’s like the writing George Orwell might have done if he hadn’t had that big stick up his ass.

- Jim Dwyer, Library Journal, 2001:

This rather sordid tale of AIDS, Ecstasy, bisexual promiscuity, hypocrisy, bureaucracy, and betrayal should help change the American image of Slovenia as a primitive backwater, but it could hardly be what the Ljubljana Chamber of Commerce had in mind… Don’t Kill Anyone, I Love You could find a niche audience, especially among younger gay and bisexual readers.

- Kevin Killian, author of Little Men:

Start with the poetic lyricism of a Mary Butts or Djuna Barnes, in which chic modernism is continually punctured by intimations of a cruel and beautiful ancestral past. Add in the shock value of something like Less Than Zero, a nihilism so deep we are surprised the characters survive from page to page. Then you’ll almost be ready for the world of Gojmir Polajnar and his wonderful first novel. The abrupt narrative zoom cuts, the rapidfire switching of point of view, are dizzying, cinematic, designed to bring young Slovenia, in all its anarchic splendor, to trembling fiery life. Polajnar moves quick, and he slices deep: get on his back or get out of his way.

- Bruce Benderson, author of User:

Polajnar, from Slovenia, writes from a giddy post-Communist perspective. He leads us on a wild post-ideological search for sexual identity, where a man-hungry cabaret legend; two bisexual hunks; a treacherous, brainwashing researcher; and a closeted bureaucrat claw their way in and out of love. A bawdy, rollicking, inventive comedy of manners.

- Aaron Shurin, author of The Paradise of Forms:

This is a modern tale with a medieval, fabled air, in which events transpire almost beyond the characters’ intentions or will. In the background one feels the remnant pressure of East European social and scientific fascism, but they’re countered, here, by a freewheeling erotics that’s pliable, permeable, maybe even mutable – and it just may take gender with it. A kind of glamor hangs off the characters, and their wiser bodies are legends of their own telling. Love is in the air in the form of lust you could croon (they do), as if longing had it’s own melodic line. Polajnar lets our former century’s shadows darken the outline, but the new one seems ready to kick things apart. The haunting is lean and quick: a neat and elegant trick.

- Tomaž Šalamun:

This book is a serene and speedy whirlpool. It reminds me of the baroque golden altars with enormous ears, found in Slovenia and Chile at their highest pitch.

- Aleš Debeljak, author of The City and the Child and Dictionary of Silence:

The novel Don’t Kill Anyone, I Love You by Gojmir Polajnar is one of the more openly gay fictions to have recently appeared in Slovenia… it succeeds in presenting us with a stylized testimony of pain and longing… and a fractured glimpse of the universal human condition.

- Andrej Blatnik, author of Skinswaps:

Weird scenes inside the Alpine mind… If you don’t quite grasp the term ‘bizzare’, check this book out!

- Amelia Kraigher, Zofa nb. 12, Ljubljana, April 1999:

A real breath of fresh air on the Slovene novel scene. I suggest that you give yourself over to this first effort without restraint. You might discover something about yourself that you never knew before.

- Mihael Bregant, Mladina nb. 7, Ljubljana, February 15, 1999:

The first in Slovene literature to make the park near the railroad station known as a gay ruising area, the first in which people drug themselves to the absolute with ecstasy, the first in our literature to quote the names of individual tablets.

Odprto pismo Alji Brglez, direktorici Urada vlade za informiranje

Spoštovani!

V uvodniku desete številke »Slovenian Weekly« ugotavljate, da je Slovenija odprta družba in dokaz za to naj bi bila konec koncev tudi zmaga Sester na Emi, hkrati pa menite, da so “aktivisti, ki so v razgreti javni razpravi zagovarjali enakopravnost drugačnosti, s tem naredili več škode kot koristi.”

Vašega mnenja ne moremo razumeti drugače, kot poziv k utišanju glasov prav tistih ‘drugačnih’, za katere naj bi bila Slovenija prijazna in “odprta družba”. Razumevanje “razgrete javne razprave” kot zgolj posledice nepravilnosti v telefonskem glasovanju na EMI, je simptomatično zatiskanje oči pred povsem transparentnimi dokazi o obstoju različnih oblik homofobije, tudi institucionalizirane, v naši družbi. Rezultati raziskav Slovenskega javnega mnenja leta 1992 kažejo, da 42,5% vprašanih za soseda ne bi želelo imeti homoseksualca. Ta delež je bil leta 1995 61,5%, leta 1998 60,4%, leta 2000 pa 55%. Mednarodna raziskava ILGA-Europe je leta 2001 pokazala, da je v Sloveniji kar 49,4% vprašanih gejev in lezbijk že bilo žrtev nasilja ali nadlegovanja zaradi spolne usmerjenosti.

Seveda ne zanikamo, da so k razgreti razpravi prispevali zapleti z glasovanjem, a tisto, kar vztrajno ne želite videti, je, da je bilo problematično glasovanje hkrati le maska, za katero se je sprožil za nas prav nič presenetljiv val homofobije. Slednjo z neureditvijo zakonodaje (geji in lezbijke smo še vedno državljani z omejenimi človekovimi pravicami) podpirajo tudi vladne institucije. Razumemo, da je vaš cilj v izoblikovanju kar najlepše podobe Slovenije pred Evropo in svetom, a če ta temelji na zavajajočih podatkih, na pozivih, naj tisti, ki opozarjajo, da pri nas obstajajo tudi drugorazredni državljani in državljanke, raje utihnejo, potem je tako stališče uradnice slovenske vlade skrajno problematično in nedemokratično. Namesto da bi si prizadevali k zmanjšanju homofobije in jo povsem transparentno obsodili vedno, ko se pojavi, jo s prirejanjem resnice, s pozivom k molku, k prekrivanju in kar je še takega zgolj spodbujate. Se vam ne zdi, da ravno podoba, ki temelji na tako krhkih temeljih, dolgoročno v odnosu do Evropske unije lahko “naredi več škode kot koristi”? Kajti naivno bi bilo pričakovati, da bodo tisti, ki so diskriminirani, molčali.

Pismo objavljamo v medijih zato, ker nam na našo elektronsko pošto vztrajno ne odgovarjate.

S spoštovanjem,

ŠKUC Magnus, Miran Šolinc

Legebitra, Miha Lobnik

Out in Slovenija, Mitja Blažič

Roza klub, Brane Mozetič

Nove strani Lesbo

Škuc-LL obvešča, da imajo novo spletno stran na naslovu www.ljudmila.org/lesbo.

In English