LESBO 9/10
Id. 2000: NAZAJ V KLOZET
Vrni v seznam vsebine LESBO 9/10
LITERATURA
______
Iz Bilitinih pesmi
Pierre Lou˙s
Psappho
Manem oči si… Dan je že, mislim. Ah! Kdo je kraj mene?… ženska?…Pri
Pafiji, bila sem pozabila. O Harite, kako me je sram.
V katero deželo prišla sem in kakšen je otok, ki umeva ljubezen
takó? Če bi ne bila vsa izmučena, bi mislila na kak sen… Je-li
mogoče, da tamkaj je Psafa!
Spi. Gotovo je lepa, najsi lasje so njeni ostriženi kakor atletu.
Toda ta čudni obraz, te moške prsi, in ozka ta stegna…
Odidem, predno zbudi se. Joj! Pri zidu sem. Morala bom jo zakoračiti.
Bojim se obrusiti bedro ji, da me ne zgrabi med potem.
Menade
Skozi gozdove, ki vladajo nad morjem, so se drevile Menade. Mashalé
z ognjevitimi prsi, tuleč, je vihtela falos, ki je bil iz sikomorovega
lesa in rdeče pomazan.
Vse pod basarido in kronami iz popja so tekale in kričale ter
skakale, krotale so ropotale v rokah, in tirsi so razbijali kožo
bobnečih timpanov.
Lasje vlažni, noge urne, prsi zardele in razdrapane, s potom na
licu, peno na ustnah, o Dijonizij, v odmeno so tebi ponujale ljubezen,
ki si jo vrgel vanje!
In morski veter vzdigujoč k nebu rdeče lase Helijokomisi, jih
je zvijal ko divji plamen na bakli belega voska.
Nestrpnost
Vrgla sem se ji v naročaj ihteč in dolgo čutila sem polzeti
svoje tople solze po nje rami, predno mi je dala bolest moja priti
do besede.
“Oh, jaz sem jedva otrok; mladeniči me ne gledajo. Kdaj bom imela
ko ti dekliške grudi, ki napenjajo obleko in vzbujajo poljub?
Nihče nima radoznalih oči, če zdrkne na tla moja tunika; nihče
ne pobere cvetice, ki pade iz mojih lâs; nihče ne pravi, da me
ubije,
če se moja usta ponudijo drugemu.”
Nežno mi je odvrnila: “Bilitis, devičica, kričiš ko mucka na mesec
in se razburjaš brez vzroka. Najbolj nestrpnih deklet ne izvolijo
najprej.”
Ples v luninem soju
Na mehki travi v noči plesale so deklice vijoletnih oči vse vkup,
in ena od dveh je odgovarjala kakor ljubimec.
Device so rekle: “Me nismo za vas!” In kakor bi se sramovale,
so skrivale svojo deviškost. Pan kozorog je piskal na flavto pod
drevjem.
Druge so rekle: “Pridite nas iskat.” Stisnile so bile svoje obleke
kot moško tuniko in so se borile brez moči mešajoč svoje plešoče
noge.
Rekoč, da je zmagana, je vsaka prijela prijateljico za ušesa ko
čašo za roči in z glavo nagnjeno vznak pila poljub.
Gorki pas
Meniš, da več me ne ljubiš, Teleas, in že cel mesec prebijaš noč
pri mizi, kakor da bi ti moglo ovočje in vino in med dati pozabljenje
mojih ust. Misliš, da me nimaš več rad, norček ubogi.
To rekši sem odpela volhki pas in mu ga ovila krog glave. Bil
je popolnoma topel še od gorkote mojega trebuha; vonj moje kože
je puhtel iz nežnih zank njegovih.
Dolgo je duhal z zaprtim očesom, potem sem čutila, da se mi bliža
in videla sem celo jako natančno njegove zbujene želje, ki jih
ni skrival, ampak zvijačno sem se znala ubraniti.
“Ne, prijatelj. Nocoj sem Lizipova. Zbogom!” In sem pristavila
bežeč:
“O sladkosnedec sadja in zelenjadi! Bilitin vrtec ima eno samo
smokvo, toda je dobra.”
Želja
Vstopila je in s priprtimi očmi strastno združila svoje ustnice
z mojimi in najina jezika sta se spoznala… Nikoli nisem imela
v življenju poljuba, kakor je bil oni.
Pokonci je stala pri meni, vsa ljubeča in pritrjujoča. Moje koleno
polahko vstopilo med njena je bedra vsa gorka, ki so se udajala
kakor ljubimcu.
Roka moja drseča po tuniki je skušala ugeniti zakrito telo, ki
se je zdajpazdaj ugibalo valovito ali usločeno otrdevalo z drgetanjem
kože.
S svojimi blodnimi očmi je kazala na postelj: pa nisva imela pravice
ljubiti pred svatbenim obredom in naenkrat sva se ločila.
-
Pričujoče pesmi so zbrane iz izbora “Bilitinih pesmi” Pierra Lou˙sa,
ki jih je leta 1919 prevedel in izbral Anton Debeljak, izšle pa
so v antologiji MODERNA FRANCOSKA LIRIKA (“Omladina”, Ljubljana
1919).
“Bilitine pesmi” (“Les Chansons de Bilitis”) je francoski dekadenčni
pesnik Pierre Lou˙s napisal leta 1894, predstavljene pa so bile
kot prevod najdenih antičnih, grških besedil. Štiri leta kasneje
so sledile “Chansons secrétes de Bilitis”, še eksplicitneje erotična
zbirka poezije: Lou˙s sam je namreč veljal za enega izmed najbolj
plodnih pornografskih piscev svojega časa, njegove pesmi, tudi
“Bilitine”, pa so veljale za mehko pornografijo.
Bilitis naj bi domnevno bila Sapfina učenka; material, ki opisuje
trikotnik med Sapfo in njenima dvema učenkama, Bilitis in Mnasidiko,
naj bi našli v grobnici. Lou˙sov literarni skeč med dekleti je
tedaj predstavljal tudi francoski delež k debati o “grški ljubezni”,
ki je potekala v Angliji in Nemčiji (John Addington Symonds, Edward
Carpenter, Johann Baptiste von Schweitzer, Stefan George, Oscar
Wilde) in ki je branila lepoto in senzualnost odnosa mentor/učenec.
Hkrati pa sta adolescenca in adolescentna seksualnost - za razliko
od otroštva - postala v obdobju 1890-1914 samostojni literarni
predmet (glej tudi Colette).
Christopher Robinson v svoji odlični študiji “Scandal in the
Ink - Male and Female Homosexuality in 20th Century French Literature”
(Cassell 1995) meni, da ima potemtakem Lou˙sova knjiga trojni
pomen: vojeristični; nadaljuje tradicijo povezovanja drugačne
seksualnosti ter oddaljenih obdobij in krajev; a tudi izrecno
oživlja klasični model homoseksualnosti kot del procesa vzgoje,
ki poteka kot vpliv starejše osebe na mlajšo.
Kljub očitkom, da gre za “vojeristično reprezentacijo lezbištva”,
pa so imele “Bilitine pesmi” v prihajajočih desetletjih velik
učinek na lezbijke. Bilitino ime je bilo prevzeto kot koda v lezbičnih
subkulturah v Evropi in Združenih državah Amerike. Pariški lezbični
krogi, ki so se zbirali okrog Natalie Barney ali Renée Vivien,
so “Chansons de Bilitis” razumeli kot pristen izraz istospolne
ženske želje. Nenazadnje, Bilitis je vstopila v naziv ameriške
lezbične povojne homofilske organizacije iz petdesetih let 20.
stoletja, “The Daughters of Bilitis”.
Vrni v seznam vsebine LESBO
9/10
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema tromesečja
|
LLOBBY - zunanji | ŠOLA
| KULTURA |KLOZET
| LITERATURA | RUBRIKA
|
PORNOVIZIJA | SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
