Lesbo: politična, kulturna in socialna revija.
Izhaja od leta 1997 in je nepridobitnega značaja.
Izšla je nova številka 13-14
(jesen-zima 2001).
Pravkar izšel roman Jeanette Winterson "Pomaranče niso
edini sad"
, pred tiskom Lillian Faderman "Več kot ljubezen moških: Romantično prijateljstvo in ljubezen med ženskami od renesanse do sodobnosti".
Bibliografija literature in
gradiva z lezbično in gejevsko tematiko, ki se v slovenskem jeziku zbira od začetka 20. stoletja. Seznam materiala je v delu in stalnem dograjevanju.


LESBO 9/10
Id. 2000: NAZAJ V KLOZET

Vrni v seznam vsebine LESBO 9/10

TEMA3MESEČJA


______

Problemi tranzicije
Geji in lezbijke v vzhodni Evropi
Pomanjkanje politicne volje za uvedbo zascitne zakonodaje

Tatjana Greif

V državah bivšega vzhodnega bloka je pravni status in družbeni položaj homoseksualnosti zelo raznolik; njegov razpon sega od pregona istospolno usmerjenih oseb in groženj s smrtno kaznijo do prvih korakov k zakonski zaščiti gejev in lezbijk.


Borghesia (posnetki so vzeti iz video kompilacij TAKO MLADI in
TRIUMF ŽELJE; Forum)

Homoseksualnost se danes zakonsko sankcionira kot prekršek ali kaznivo dejanje v Čečeniji, kjer so po šeriatskem pravu prepovedani homoseksualni odnosi tako med moškimi kot med ženskami; za kršitelje pa je predvidena smrtna kazen. V Armeniji in Republiki Srbski so zakonsko prepovedani spolni stiki med moškimi, kršitve teh zakonov pa se kaznujejo z večletno zaporno kaznijo. V Armeniji je bilo npr. v letu 1996/97 enajst obsodb na tej podlagi. Zaradi možnosti, da bi Bosna in Hercegovina postala članica Sveta Evrope, ne da bi ukrepala glede preganjanja homoseksualcev v Republiki Srbski (enklava na njenem ozemlju), je bila sprožena mednarodna akcija ILGA-Europe, ki je ukrepala tudi v primeru Azerbajdžana, ki je leta 2000 podoben zakon ukinil.

Deset držav na področju Vzhodne Evrope še vedno ohranja diskri-minatorno sporazumno starost za homoseksualne stike, in sicer Albanija, Belorusija, Bolgarija, Hrvaška, Estonija, Madžarska, Litva, Moldavija, Romunija in Jugoslavija. Kršitelji so v tem primeru kaznovani z enim do osmih let zaporne kazni. V Romuniji so v ve-ljavi stroge kazni za homoseksualne stike na 'javnih mestih' ali v primerih, ko povzročajo 'javni škandal' (pri čemer je definicija 'javnega mesta' in 'javnega škandala' zelo ohlapna). Kaznivo je tudi propagiranje homoseksualnosti ali nagovarjanje k homoseksualnim dejanjem. Podobne zakone, ki prepovedujejo homoseksualnost na 'škandalozni' ali 'perverzni' način, pozna tudi Bolgarija.
Pravica do svobode izražanja in združevanja je kratena skoraj v vseh vzhodnoevropskih državah. Tovrstna diskriminacija je razvidna kot oviranje delovanja organizacij za pravice gejev in lezbijk s strani državnih in lokalnih oblasti, npr. preprečevanje uradne registracije organizacij, prepoved in cenzura njihovih medijev, prepoved javnega oglaševanja vsebin v zvezi s homoseksualnostjo itd. V Romuniji zakon, ki prepoveduje 'propagando' homoseksualnosti, posredno onemogoča izdajanje specializiranih časopisov in revij. Leta 1998 so lokalne oblasti v kraju Chuguevo v Ukrajini prepovedale prodajo tednika Simona v kioskih, z argumentom, da “so se lezbijke in homoseksualci v mestu pojavili z namenom kvariti otroke”. Revija litvanske organizacije Movement for Sexual Equality je bila leta 1994, z dekretom Komisije za etiko publikacij, umaknjena iz prodaje kot “erotična in nasilna”. Beloruska Državna komisija za tisk pa je leta 1998 odločila, da so mali oglasi z gejevsko ali lezbično vsebino “nemoralni”. Glavni urednik bolgarske nacionalne televizije je leta 1995 v imenu “nacionalnih interesov” prepovedal vse programe, ki “propagirajo nasilje, homoseksu-alnost, prostitucijo, igre na srečo in droge”, pri čemer ga je podprl tudi generalni tožilec.

Temeljna pravica do svobode združevanja je neposredno kršena v Romuniji, kjer je, denimo, gejevsko lezbična organizacija Accept registrirana kot 'organizacija za človekove pra-vice'. V številnih državah so imeli ali še vedno imajo gejevske in lezbične skupine velike težave pri uradni registraciji, npr. v Belorusiji, Ukrajini, Rusiji, na Madžarskem. Ukrajinska skupina Naš mir iz Luganska je celo tožila Pravosodno ministrstvo, ker je oviralo njeno registracijo, tako so se uradno registirali šele leta 1999, več kot leto dni po ustanovitvi; to jim je z mednarodno pomočjo sicer uspelo, vendar pod pogojem, da so iz naziva skupine odstranili oznako “gejevsko-lezbična”. Tudi rusko Pravosodno mi-nistrstvo leta 1994 ni dovolilo registracije skupini Triangle center iz Moskve, češ da so njihove dejavnosti “v nasprotju z družbenimi moralnimi normami”. Ravno tako je madžarsko vrhovno sodišče leta 1994 in ponovno 1996 zavrnilo registracijo gejevske skupine Rainbow Union, na podlagi ugotovitve, “da predstavlja nevarnost za razvoj mladih ljudi”. V začetku letošnjega leta pa so beloruske oblasti prepovedale delovanje edinega gejevskega kluba Oskar. Na Hrvaškem so leta 1996 sosedje s kamenjem napadli prostore Info-Aids pisarne, uničili opremo in zažgali vrt, policija pa na prijavo ni ukrepala.

Ena izmed hujših kršitev človekovih pravic je tudi medicinska klasifikacija homoseksualnosti kot bolezni ter njeno 'zdravljenje', kljub dejstvu, da je WHO (Svetovna zdravstvena organizacija) leta 1991 homoseksualnost odstranila iz mednarodne klasifikacije bolezni. Klasificiranje homoseksualnosti kot duševne bolezni ali hormonskih motenj je dokaj pogost pojav tako v strokovni študijski literaturi, kakor tudi v psihiatrični praksi, tudi v Sloveniji, na Hrvaškem, v Jugoslaviji. V prvi polovici devetdesetih let so poznani primeri hospitalizacije lezbijk in gejev v Rusiji, kjer so uporabljali terapijo z elektrošoki ali zelo intenzivno kemoterapijo, tudi s pomočjo halucinogenov. Predvsem iz Rusije poročajo o ekstremnih primerih psihiatrične terapije mladih lezbijk, s pomočjo močnih sredstev za bruhanje v kombinaciji s predvajanjem pornografskih filmskih po-snetkov.

Ravno tako je homoseksualnost označena kot psihološka motnja, ki uradno predstavlja oviro za služenje vojaškega roka na Hrvaškem, v Jugoslaviji, v Bolgariji. Tudi v Sloveniji vojaški zdravniki upoštevajo homoseksualnost kot bolezenski razlog za odlog ali oprostitev služenja obveznega vojaškega roka.

Povezava med homoseksualnostjo in duševno boleznijo se zelo pogosto odraža tudi v javnomnenjskih raziskavah. Tako je leta 1993 kar 43% anketiranih Čehov izrazilo mnenje, da je to bolezen, 90% anketiranih študentov v Estoniji pa je leta 1989 menilo, da so homoseksualci bolni.

Policijsko nasilje nad homoseksualci ostaja zelo pereč in razširjen problem skozi cela devetdeseta leta. V Romuniji, Albaniji, Bolgariji, Rusiji, Belorusiji, Latviji, na Poljskem in Hrvaškem, v Jugoslaviji itd. so zabeleženi hudi primeri nasilja nad geji in lezbijkami, v obliki policijskih racij v lokalih in drugih zbirališčih, z nasiljem in fizičnim mučenjem v priporu ter zaporu, kakor tudi s policijskimi 'črnimi listami' in izsiljevanjem. V Romuniji so leta 1996 aretirali dva 17-letnika, R.Vasiliu in G. Presnac, ter ju sadistično pretepali več ur. Leta 1996 je bila M. Centiner zaradi lezbištva obsojena na 3 leta zaporne kazni in bila žrtev silovitega izživljanja zaporniških delavcev (kasneje je dobila azil v ZR Nemčiji). Leta 1998 je bil A. Petrič žrtev policijskega nasilja na Hrvaškem. Izjemno homofobična je ruska policija, ki je leta 1997 priprla več kot štirideset obiskovalcev moskovskega gejevskega kluba Chance, jih več ur mučila in končno prisilila, da so podpisali lažne izjave o uživanju drog. Beloruski gejevski aktivist E. Tarletski je bil leta 1999 do nezavesti pretepen pred predsedniško palačo, pri čemer varnostniki v neposredni bližini niso ukrepali. Istega leta je policija v albanskem mestu Elbasan vdrla na privatno zabavo in tamkajšnje geje gole pretepala in silila v spolne odnose pred očmi policistov. Bolgarska policija je leta 1997 izvajala množične aretacije na gejevski plaži blizu Varne ter po barih v glavnem mestu Sofija. V poročilu srbskih aktivistov za leto 1998 je navedeno, da tamkajšnja policija razpolaga z ilegalnimi seznami homoseksualcev, ki jih izsiljujejo in jim prisluškujejo. Leta 1999 so iz Azerbajdžana poročali o konstantnem policijskem izsiljevanju istospolno usmerjenih moških. Slovenija po naših podatkih ne pozna tako drastičnih primerov, čeprav nikakor ni izjema; v letih 1998-2000 so policisti brez razloga večkrat 'obiskali' kluba Monokel in Tiffany v Ljubljani, enkrat celo v specialni opremi (v neprebojnih jopičih, čeladah, s puškami), protizakonito legitimirali aktiviste, obiskovalce nadlegovali z močnimi žarometi, večkrat ukazali nemudoma izprazniti in zapreti klub, itd.

Skrajno diskriminatorna so stališča skoraj vseh večjih cerkva v državah vzhodne Evrope, ki odkrito nasprotujejo temeljnim človekovim pravicam gejev, lezbijk in biseksualcev. Homo-seksualnost so v zadnjih letih pogosto prekleli, ekskomunicirali ali stigmatizirali evangeličansko luteranska cerkev v Latviji, rimsko katoliška cerkev na Poljskem in v Sloveniji, ortodoksna cerkev v Srbiji, Romuniji in Gruziji. V Belorusiji so homoseksualci leta 1999 na mednarodni konferenci beloruske ortodoksne cerkve in teološkega oddelka European Humanitarian University bili označeni kot “pervertiranci in kriminalci, ki si zaslužijo smrt na električnem stolu”. Naj omenimo še slovenskega nadškofa F. Rodeta, ki je — med drugim — leta 1999 javno svaril pred “sprevrženo seksualnostjo”.

Razen legalizirane diskriminacije je velik problem istospolno usmerjene populacije njena družbena nevidnost. V številnih državah vzhodne Evrope sploh ne obstaja javna in razpoznavna homoseksualna skupnost (Armenija, Azerbaijan, Bosna in Hercegovina, Gruzija, Bivša jugoslovanska republika Makedonija, Moldavija, Črna gora, velik del Ukrajine itd.). Neobstoj organiziranega gejevsko lezbičnega gibanja ali javno organiziranih združenj je odraz visoke stopnje represije in stigmatizacije istospolno usmerjenih ljudi, ki je posledica diskriminatorne zakonodaje in nezaščitenosti spolnih manjšin. To so temeljni razlogi izolacije, ponotranjene homofobije ter sprejema vsiljenih heteroseksualnih norm, vključno s poroko, pri gejih in lezbijkah. Odnos postsocialističnih, tranzicijskih vzhodno evropskih družb do homoseksualnosti je tradicionalno negativen, z visoko stopnjo predsodkov in stigmatizacije, odklonilnim javnim mnenjem in zelo majhno mero strpnosti. Zaradi teh razlogov geji in lezbijke ter ostale ne-heteroseksualne kategorije prebivalstva ostajajo prestrašena družbena manjšina, ki je prisiljena še naprej skrivati svojo identiteto in podaljševati svojo nevidnost. V balkanskih državah zlasti povojni diskurz izloča vse vrste seksualnosti, ki ne vodijo v reprodukcijo. Geji in lezbijke tako niso primer zgolj 'proti naravne', temveč tudi 'proti-nacionalne', 'protidržavne' nevarnosti. Bivši hrvaški pred-sednik F. Tuđman je v devetdesetih letih dejal, da je “homoseksualnost mogoče prepoznati in dovoliti le kot ne-vidno”. Lezbijka je v sodobni Hrvaški obravnavana kot 'bolnica' in kot 'uničevalka' države in njenih moralnih vrednot. Analiza javnih medijev na Hrvaškem je pokazala, da se lezbična kultura nahaja v kontekstu škandalov in brutalnega humorja. Po drugi strani pa družbena nevidnost lezbištva in lezbičnih življenjskih slogov ovira oziroma onemogoča dokumentiranje primerov kršitev človekovih pravic lezbijk, saj skritost preprečuje lezbijkam, da bi si poiskale pomoč, pravni nasvet ali strokovno podporo.

Strah pred odklonilno reakcijo družbe je široko razširjen in vztrajen, zaradi česar so lezbijke prisiljene skrivati svojo seksualno identiteto ali celo sprejeti heteroseksualni življenjski stil. Kot kaže primer 26-letne A. Schevchenko iz Ukrajine, ki je leta 1998 umorila tri sovaščane, potem ko je več let trpela njihov posmeh in žalitve na račun lezbištva, so posledice tovrstnih praks nemalokrat tragične.

Kljub upanje vzbujajočim dokazom o razvoju v smeri proti-diskriminatorne zakonodaje v nekaterih državah t. i. ex-vzhodnega bloka, je raven kršitev človekovih in civilnih pravic gejev in lezbijk ter stopnja neenakopravnosti in neenakosti še vedno zaskrbljujoče visoka. Čeprav so mnoge države v zadnjih letih dekriminalizirale homoseksualnost, je bila to predvsem posledica pritiska mednarodne skupnosti in prizadevanj institucij in organizacij za zaščito človekovih pravic.

Edina vzhodno evropska država, ki zakonsko na nek način ureja istospolna partnerstva, je Madžarska. Češki parlament je konec leta 1999 zavrnil predlog zakona o istospolnih partnerstvih. Latvija je pripravila besedilo zakona, ki je trenutno v parlamentarni proceduri. Slovenija ima že od konca leta 1998 pripravljeno besedilo predloga zakona o registraciji istospolnih skupnosti, ki pa se odtlej ni premaknilo z matičnega ministrstva.

Lezbijke, geji in biseksualci so torej še naprej tarče številnih oblik diskriminacije. Tudi v državah, ki so delno že začele odpravljati diskriminatorno zakonodajo, ki zadeva istospolno usmerjene, še vedno obstajajo problemi v vsakodnevni praksi. Zakonodaja sicer ne more zagotoviti dejanske enakosti, lahko pa bistveno pripomore k sankcioniranju negativnega vedenja in na ta način ščiti občutljive družbene manjšine. Za to je potrebna politična volja. Pomanjkanje politične volje pri pristojnih državnih organih in strokovnih službah za sprožitev postopkov in zakonodajnih sprememb, ki bi zagotovile enakopravnost gejev in lezbijk, je vse prepogosto posledica sramotno slabega poznavanja mednarodnih standardov in konvencij o temeljnih človekovih pravicah. Ob vsem tem je nujna tudi institucija pritiska nevladnih organizacij in civilne družbe.


Vrni v seznam vsebine LESBO 9/10

Uvodnik | LLOBBY - notranji | Tema tromesečja |
LLOBBY - zunanji | ŠOLA | KULTURA |KLOZET | LITERATURA | RUBRIKA |
PORNOVIZIJA | SUMMARY


Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE



Lesbo 15/16    Lesbo 13/14    Lesbo 11/12   Lesbo 9/10
Od desne proti levi: 9/10-15/16

Lesbo 8 Lesbo 7 Lesbo 6 Lesbo 5
Od desne proti levi: 5-8

Lesbo 4 Lesbo 3 Lesbo 2 Lesbo 1
Od desne proti levi: 1-4