LESBO 9/10
Id. 2000: NAZAJ V KLOZET
Vrni v seznam vsebine LESBO 9/10
KULTURA
Kaj sem se naučil, ko sem šel iz
kina?| ZAMI GIRLS | NOVICE
|
Knjige - recenzije | CD
- recenzije | Komercializacija
in izguba identitete
______
Kaj sem se naučil, ko sem šel iz kina?
Nikolai Jeffs
Najpomembnejša lekcija 16. festivala lezbičnega in gejevskega
filma v Ljubljani najde svoje pravo mesto onkraj filma samega
in nakazuje, da družbeno ekstremne razmere, za katere smo mislili,
da jih lahko pripišemo preteklosti, nikakor še niso za nami. Kajti
tako sporočilo dokumentarnega 175. člen kot tudi igranega filma
Bent je jasno. Oba se ukvarjata z usodo homoseksualne populacije
za časa nacistične Nemčije. Resda opozarjata na pogostoma spregledano
homofobično komponentno fašizma, toda ob tem nakazujeta, da je
vsaka homofobična tudi že fašistična reakcija. Žalostno potrdilo
le-tega pa je dejstvo, da se homoseksualne žrtve nacističnega
nasilja še dandanes borijo za finančno kompenzacijo, priznanje
pravzaprav, za svoje trpljenje. Dominantna družba jim to odreka,
kakšna torej je?
Umik v intimo anonimnosti, in prav to nam dokazuje tudi svarilo
iz časov nacizma, morda za trenutek odmisli ekstremne razmere,
odpravi jih pa ne. Sam preboj iz intime, spoznavanje lastne spolnosti
in tveganje prvega koraka pa še dodatno razkriva njihov pritisk:
Lepota se konča s samomorom glavnega junaka, ki ne more preseči
bolečine svojega očeta ob spoznanju, da je njegov sin homoseksualec.
Da se filmi, kot Šepet mladosti in Srečanje z Julie, ki se prav
tako ukvarjajo z izstopom iz ozkega domovanja, kamor je homoseksualno
spolno orientacijo potlačil bodisi subjekt sam bodisi dominantna
družba, ne končajo s tragično noto, ne pomeni prav nič. Dejstvo,
da so zmožni prav iz te problematike splesti prepričljiv dramski
lok, samo potrjuje obstoj izhodiščnih napetosti, ki so za njegovo
izgradnjo potrebni.
Še en dokumentarec, in sicer Biti tam, se je ukvarjal z velikimi
dobrodelnimi zabavami, namenjenimi boju proti aidsu, temo, ki
je še kako pomembna za lezbični in gejevski film. Kljub vsemu
pa je le-ta, pa tudi nje presenetljiva uporaba kot postranskega
motiva, ljubljan-ski festival bolj zaznamovala s svojo odsotnostjo,
kot pa s prisotnostjo.
Seveda, po eni strani je lahko dehomoseksualizacija HIV pozitivnosti
in aidsa v razvitem svetu kontraverzna, če ponovno marginalizira
skupnost, ki je zavoljo te bolezni utrpela že marsikaj. Po drugi
strani pa prav ta odveza zaluča rokavico rizičnosti nazaj v obraz
nehomoseksualnim skupnostim po celem svetu, katerih lagodnost
je ob soočanju z aidsom marsikdaj prav srhljiva.
Toda, in da ne bi samo tarnali, jokali in nič praznovali: če
se zdi, da je dandanes mogoče nakazati mesto, kjer HIV pozitivnost
ter aids ne determinirata več razpiranja homoseksualnosti, potem
je mogoče iti korak dlje. V filmih, kot so Blaženi krvoločni,
Obupana znanstva in Goreči denar, imamo opraviti z junakinjami
in junaki, katerih konstrukcija ter motivacija nista več zreducirani
na spolno orientacijo. Njihovo javno razpiranje je kompleksno,
spolna orientacija jo dopolnjuje, toda hkrati se ta proces spopada
tudi z vprašanji, povezanimi z rasističnim, spolnim ter razrednim
nasiljem nasploh. V tem spletu se homoseksualnost ne opravičuje
za okopi intimnosti. Toda, hkrati tudi ne meče več popolne sence
na proces iskanja in utrditve družbenih vlog.
Ali so lahko zgornji filmi del vzhajajočega trenda, s katerim
bo lahko lezbični in gejevski film 21.stoletja odvezo, ki iz zgornjega
sledi, še dodatno radikaliziral? Gotovo ima film na ravni tako
naracije kot reprezentacije možnost, da izbriše gotovost, s katero
lahko subjektu pripišemo spol in orientacijo, nakaže njuno metafizičnost
ter tudi družbo bodočnosti, v kateri se bomo lahko s poljubnimi
identitetami svobodno igrali...
Toda, ali je čas te takorekoč zadnje faze boja že nastopil? Je
sploh upravičena in zaželjena, ko pa se je še vedno treba spopadati
z elementarnimi vprašanji priznanja ne samo zgodovinskih krivic,
temveč tudi obstoja onkraj "klozeta" in z njim povezanih
pravic prav "tukaj in zdaj"? Nenazadnje, k bremenu tega
boja prispevajo tudi ostala protislovja (razredna, etnična, regionalna,
generacijska), ki jih ni mogoče ne odmisliti ne odložiti, če naj
bo želja po svobodi res svobodna. So tudi ta protislovja že pred
svojim morebitnim razpletom?
Na te dileme lahko odgovorimo tudi tako, da se spomnimo, da smo
trenutno priča nazad-njaški ofenzivi prav na tisti fronti, ki
naj bi jo festival odprl. RTV Slovenija ni odkupila ne odlične
TV nadaljevanke Queer as Folk niti Boljše od čokolade, ki tehnično
in vsebinsko daleč presegata marsikateri igrani celo-večerec znotraj
mainstreama. Podobno je z ostalimi filmi, tudi tistimi, ki jim
pomen, za filmsko zgodovino nasploh ni treba niti za trenutek
"dodatno dokazovati", kot to večina vedno znova zahteva
od vsakovrstne manjšinske umetnosti. Med tovrstnimi filmi pa izstopa
tudi Hladne kaplje na vroče kamne, ki je narejen po predlogi drame
Rainerja Wernerja Fassbinderja, moža, katerega prispevek h kulturi
20. stoletja je neprecenljiv.
Glede na vse to je Festival lezbičnega in gejevskega filma, kot
še en prispevek k preobračanju dominantnega filmskega jezika ter
njegove vsebine, deloma neuspešen v svojem razbijanju homofobije.
Medtem pa se tudi javni prostor, ki ga prav festival pomaga zavzemati,
alarmantno krči: vsaj tako je namreč mogoče razumeti redno policijsko
šikaniranje obiskovalk in obiskovalcev klubov Monokel in Tiffany
na Metelkovi. Z grenko noto bi tako lahko zaključili, da morebitno
samozadovoljstvo, s katerim lahko dominantna družba tovrstne drobtinice,
kot je festival, ponudi kot dokaz svoje tolerantnosti, le zamegli
temeljne negativne pogoje vsakdanjega življenja onkraj kina samega.
Vrni v seznam vsebine LESBO
9/10
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema tromesečja
|
LLOBBY - zunanji | ŠOLA
| KULTURA |KLOZET
| LITERATURA | RUBRIKA
|
PORNOVIZIJA | SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
