LESBO 9/10
Id. 2000: NAZAJ V KLOZET
Vrni v seznam vsebine LESBO 9/10
RUBRIKA
______
EPISTEMOLOGIJA KLOZETA
Eve Kosofsky Sedgwick
Pričujoči esej je del istoimenske knjige Eve Kosofsky Sedgwick,
“The Epistemology of the Closet” (1990), katere rdeča nit je analiza
moderne gejevske/lezbične zgodovine oziroma liberacionističnih
gibanj po letu 1969, ki naj bi — zaradi naslanjanja na “režime
odprte skrivnosti” — v mnogočem zašla. Objavila je tudi delo “Between
Men: English Literature and Male Homosocial Desire” (1985).
Epistemologija klozeta ni zastarela tema ali opuščen režim
znanja. Dogodki iz junija 1969 in po njem so resda usodno poživili
moči mnogim ljudem, okrepili so magnetizem in obet gejevskega
samorazkritja, vendar pa je Stonewall komajda uspel strmoglaviti
gospostvo globoke skrivnosti. V mnogih pogledih se je zgodilo
prav nasprotno. Vse bolj intenzivna atmosfera javne artikulacije
ljubezni, ki je znana po tem, da si ne drzne izreči svojega imena,
stopnjuje — skozi presenečenje in naslado, ki se ne izčrpa, skozi
fine tipalke javne pozornosti — svežino drame (še posebej neprostovoljnega)
gejevskega razkrivanja. Tako gibko in produktivno zastavljena
struktura naracije ne bo zlahka zrahljala svojega prijema nad
pomembnimi oblikami družbenega pomena. Kot trdi D.A. Miller (“Secret
Subjects, Open Secrets”; v: The Novel and the Police), skrivnost
lahko deluje kot subjektivna praksa, kjer se tvorijo dvojice zasebno/javno,
noter/zunaj, subjekt/objekt, in kjer svetost njihove prve polovice
ostane neokrnjena. Fenomen “odprte skrivnosti” pa ne zruši niti
teh binarnosti niti njihovih ideološ-kih učinkov, temveč prispeva
le k njihovemu fantazmatskemu vračanju.
Celo na individualnem nivoju, med najbolj odprtimi geji in lezbijkami,
obstaja izredno malo takšnih, ki se tu in tam, ob stiku z nekom,
ki jim je osebno, ekonomsko ali institucionalno pomemben, ne odločijo
za klozet. Pogubna prožnost heteroseksističnih predpostavk pomeni,
da ljudje — tako kot Wendy v Petru Panu — zadenejo ob nove zidove,
ki se dvigajo okrog njih celo tedaj, ko dremajo: vsako srečanje
z novim razredom študentov, novim šefom, socialnim delavcem, posojilodajalcem,
stanodajalcem, zdravnikom zgradi nove klozete, njihovi značilni
optični in fizični zakoni pa zahtevajo, vsaj od gejev in lezbijk,
nove presoje, nova tehtanja, nove koncepte ter pogoje skrivno-sti
ali razkritja. Celo odprt gej ali lezbijka se dnevno srečuje s
sogovorci, za katere ne ve, ali vedo ali ne; prav tako je težko
uganiti, kakšen pomen dajejo temu. Ni tako nerazumljivo — na najosnovnejši
ravni — če kdo, ki želi službo, skrbništvo, pravico do obiskovanja,
zavarovanje, zaščito pred nasiljem, pred “terapijo”, pred stereotipi,
ki pohabljajo, pred žaljivimi preiskavami, pred žalitvami nasploh,
pred nasilno interpretacijo, namerno izbere, da bo ostal v klozetu
ali da bo vanj vstopil v nekaterih ali celo vseh segmentih življenja.
Gej klozet ni le stvar življenj gejev in lezbijk. Je pa za mnoge
od njih še vedno temeljna značilnost socialnega življenja; ne
glede na pogum in odkritosrčnost, ne glede na podporo iz najbližjih
skupnosti, obstaja prav malo gejev in lezbijk, katerim klozet
ne predstavlja vsenavzočega pojava.
Epistemologija klozeta je dala gejevski kulturi in identiteti
skozi celotno 20. stoletje krovni okvir, vendar to ne pomeni,
da se možnosti za geje in lezbijke okrog klozeta in izven njega
niso zelo bistveno spremenile. V zgodovinski naraciji, ki ob apokaliptičnem
prelomu s klozetom ne nudi odrešilne vizije — ne v preteklosti
ne v prihodnosti — je poudarjanje njegove centralnosti tvegano
početje. Premišljevanje, ki manjka tej utopični organizaciji,
bo s poveličevanjem samega klozeta tvegalo; tvegalo bo, če bo
njegove zahteve, deformacije, blokade in odprte rane predstavljalo
kot neizogibne ali kakorkoli koristne. Če se ta tveganja izplačajo,
je to deloma zato, ker so neutopične tradicije gejevskega pisanja,
misli in kulture ostale, v pomanjkanju racionaliziranja, pogosto
pa celo prizanesljivega branja njihovih politik, tako neizčrpno
plodne za kasnejše gejevske teoretike. Epistemologija klozeta
pa je prav tako bila neizčrpno plodna za moderno zahodno kulturo
in zgodovino na splošno, in sicer na mnogo obsežnejši lestvici
in z mnogo manj častito modulacijo. Če že obstaja dovolj dober
razlog, da jemljemo klozet kot predmet preizpraševanja, pa naj
ne postane tudi razlog za usmerjanje pogleda na tiste, ki ga naseljujejo,
ali za izključevanje tistih, ki se v okolju heteroseksistične
kulture vanj vključijo in ga uporabljajo za svoje bolj ohlapne
intimne reprezentacijske potrebe.
Na tem mestu komajda vem za kakšen konsistenten alternativni postopek;
prav lahko se zgodi, da zaradi razlogov, o katerih bo tekla debata,
takšna konsistentnost niti ni mogoča. Med metodološkimi projekti
te diskusije bosta vsaj razširitev pogleda ter sprememba zornega
kota vedenja z nekaj novimi analizami.
V okrožju Montgomery države Maryland je izobraževalni svet leta
1973 prestavil učitelja zemljepisa z imenom Acanfora, za katerega
se je zvedelo, da je gej, na nepedagoško delovno mesto. Po tem,
ko je o svojem položaju govoril za oddaje, kot sta “60 minut”
in Public Broadcasting System, mu je bila odbita možnost nove
pogodbe. Acanfora je seveda vložil tožbo. Federalno okrajno sodišče,
ki je prvo pretresalo njegov primer, je podprlo argumente izobraževalnega
sveta, češ da je Acanforjevo zatekanje k medijem pripeljalo do
pretirane in neprimerne pozornosti do njegove seksualnosti, kar
je škodljivo za sam izobraževalni proces. Prizivno sodišče je
to stališče zavrnilo. Menilo je, da je Acanforjevo javno razkritje
zaščiteno s prvim amandmajem. Sodba nižje stopnje je bila s tem
razveljavljena, kljub temu pa je bil sklep, ki Acanfori ne dovoljuje
povratka k učiteljevanju, potrjen. Njegovo tožbo so pravzaprav
zavrnili na podlagi ugotovitve, da v prijavi za zaposlitev ni
omenil svojega članstva v študentski homofilski organizaciji —
čeprav bi to, kot so priznali tudi šolski funkcionarji na sodišču,
sploh preprečilo njegovo zaposlitev. Argument, ki je torej Acanfori
preprečil dostop do razreda, ni bil več ta, da je razkril preveč
v zvezi s svojo homoseksualnostjo, temveč ravno nasprotno, da
ni razkril dovolj. Vrhovno zvezno sodišče je prenehalo razmišljati
o prizivu.
Zanimivo je, da so vsi sodni sklepi primera Acanfora poudarjali,
da učiteljeva homoseksualnost “sama po sebi” ni razlog njegove
odpustitve. Sodišča so svojo odločitev naslanjala na implicitno
razliko med domnevno zaščitenostjo Acanforjeve homoseksualnosti
ter njegovim upravljanjem z informacijami o njej. Slednje se je
tako pokazalo kot občutljivo, odprto za protislovna izobčenja;
prostor, v katerem lahko obstajaš kot gej in učitelj, je bombardiran
spet in spet, iz vseh strani, z vektorji razkritja, ki so hkrati
prisilni in prepovedani.
Podobno neskladje, ki se kaže skozi prosojnost razlike med javnim
in zasebnim, rešeta sodobni zakonski prostor gejevstva. Ko je
ameriško vrhovno zvezno sodišče leta 1985 zavrnilo presojo priziva
v primeru Rowland v. Mad River Local School District, je omogočilo
odpustitev biseksualne vodstvene svetovalke, ki se je razkrila
nekaterim kolegom; razkritje se ni presojalo kot pravica iz prvega
amandmaja, saj naj ne bi šlo za “javni interes”. To je bilo le
osemnajst mesecev po tem, ko je isto ameriško vrhovno zvezno sodišče
presodilo — kot odgovor na trditev Michaela Hardwicka, da ni nikogaršnja
stvar, če to počne — da to ne drži: če homoseksualnost ni — ne
glede na to, kako mračno se jo presoja — zadeva v javnem interesu,
pa po mnenju vrhovnega sodišča ne obstaja niti pod plaščem zasebnega.
Najbolj kričeče dejstvo v zgodovini pravnih formulacij je kodificiranje
sistema dvojnih vezi, ki sistematično zatira geje in lezbijke
ter identitete, hkrati pa skozi navzkrižno oviranje diskurza spodkopava
osnove samega njihovega obstoja. Neposredno politično prepoznanje
bi lahko bilo dopolnjeno s historičnimi hipotezami, ki se nagibajo
v drugo smer. Menim, da je veliko energije, ki se vrti okrog vsebin
homoseksualnosti v Evropi in ZDA od konca 19. stoletja, bilo pognano
s posebnim odnosom med homoseksualnostjo in širšimi kartografiranji
skrivnosti ter razkritja, zasebnega in javnega; ta kartografiranja
so problematična za spolne, seksualne in ekonomske strukture heteroseksistične
kulture na splošno, a njihova sicer opravičljiva, vendar pa tudi
nevarna nedoslednost postaja moreče zgoščena v določenih podobah
homoseksualnosti. “Klozet” in “razkritje”, ki postajata vse-namenski
frazi za učinkovitost pohoda skorajda vseh političnih oblik reprezentacije,
sta najgloblji in najbolj privlačni.
Prevod: N.V.
Vrni v seznam vsebine LESBO
9/10
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema tromesečja
|
LLOBBY - zunanji | ŠOLA
| KULTURA |KLOZET
| LITERATURA | RUBRIKA
|
PORNOVIZIJA | SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
