LESBO 9/10
Id. 2000: NAZAJ V KLOZET
Vrni v seznam vsebine LESBO 9/10
ŠOLA
Zakaj se je Sapfo vrgla s pečin?
| Identitete |
Feljton - *RAZBITI ATOM ALI PREDSODKE?
______
*RAZBITI ATOM ALI PREDSODKE?
ŠOLA IN HOMOSEKSUALNOST
Andrej Zornik
(1. del)
Pričujoči feljton je povzetek seminarske naloge, ki je bila
leta 1991 napisana za predmet Sociologija šolskih institucij.
S sošolko Katerino Mirovi} sva raziskala, pregledala in analizirala
način obravnavanja homoseksualnosti v procesu vzgoje in izobraževa-nja.
Poleg tega vsebuje izsledke anket ter intervjujev z nekaj posamezniki
(strejt, geji in lezbjkami), ki so šli skozi ta proces, in z odgovornimi
osebami (ki ustvarjajo ali izvajajo programe in učne načrte).
HOMOSEKSUALNOST V UČNEM PROGRAMU
Odnos šolskega aparata do homoseksualnosti se najprej izraža
posredno: skozi delitev spolnih vlog; šele kasneje pa direktno,
skozi poučevanje. Poučevanje o spolnosti (in s tem tudi o homoseksualnosti)
je namreč izpostavljeno šele v srednji šoli pri predmetu Zdravstvena
vzgoja, ki je bil v šolski program z zakonom vpeljan leta 1980.
Prej se o spolnosti v šoli ni govorilo, ali, bolje, o njej se
ni učilo. Tema o družbenih vlogah spolov je bila integrirana v
programe različnih predmetov (Družbeno-moralna vzgoja, Samoupravljanje
s temelji marksizma…) in razredne aktivnosti (razredne ure ipd.).
Tu je šlo predvsem za reprodukcijo spolnih vlog in s tem tudi
stereotipov.
Pri tem naj omenim dve "malenkosti": pri pouku biologije
se učenci osnovne šole seznanijo s spolnostjo zgolj kot reprodukcijo;
pouk telesne vzgoje pa se od vključno petega razreda OŠ naprej
organizira ločeno po spolih; in še z ločenimi garderobami.
O spolnosti se torej vse do začetka osemdesetih v šoli tako rekoč
ni govorilo. Vse variante spolnosti, od "osnovne" pa
do njenih "podzvrsti", so bile zamolčane in tako je
spolnost (in z njo homoseksualnost) obdržala svoj status nedotakljivosti,
neizgovorljivega, nečesa svetega ali nam nedostopnega, skratka:
tabuja. Na tem mestu je potrebno dodati, da je homoseksualni akt
postal v Sloveniji legalen šele v drugi polovici sedemdesetih
let in šele od takrat ni več veljal za "kaznivo dejanje".
V izbranih poglavjih za Družbeno-moralno vzgojo (DMV), ki jih
je leta 1973 izdal Zavod za šolstvo SRS, se tako v poglavjih,
ki obravnavata ljubezensko in dru-žinsko življenje, omenjata le
heteroseksualna ljubezen in, vzročno-posledično, "tak"
način živ-ljenja. V učbeniku Družbene in socialistične morale
za 8. razred OŠ iz leta 1977 se pojem ljubezni sploh ne pojavlja;
učbenik je omejen na teorijo socialističnega sistema in samo-upravljanja.
Vzgoja in izobraževanje o spolnosti in homoseksualnosti se v
učnem procesu torej pričneta šele leta 1980 (od takrat poteka
v 1. in 2. letniku srednje šole) z uvedbo predmeta Zdravstvena
vzgoja. "Homoseksualnost naj se obravnava v 1. letniku srednje
šole le v primeru, da učitelju uspe prej predelati vse ostale
teme, določene s programom", priporoča Zavod za šolstvo.
Običajno se celotno poglavje "Nenava-dno spolno vedenje",
v okviru katerega naj bi se spregovorilo o homoseksualnosti, prenese
v drugo leto in se vključi v poglavje o socialno patoloških pojavih.
Homoseksualnost je torej definirana kot oblika nenavadnega spolnega
vedenja, ki poleg nezdravih oblik mladost-niškega nemira (kraje,
narkomanije, alkoholi-zma itd.) tvori že omenjeno poglavje o socialno
patoloških pojavih. Nenavadnemu spolnemu vedenju naj bi učitelj
namenil pet šolskih ur, vendar so ankete pokazale, da se je o
tem v šoli govorilo le izjemoma. Poleg tega je tu kot avtoriteta
nastopila volja učitelja, ki je poučeval ta predmet. Učitelj Zdravstvene
vzgoje pa je lahko bil kdorkoli: ali tisti, ki je imel premalo
učnih ur ali nekdo, ki se je v zbornici v tistem trenutku zdel
najbolj primeren.
Poglejmo, kaj naj bi se od leta 1980 dalje učili učenci srednjih
šol. Priročnik za učitelje 1. letnika Zdravstvene vzgoje v srednji
šoli (iz leta 1981) je uvrstil homoseksualnost — poleg ekshibicionizma,
promiskuitete, prostitucije, incesta in posilstva — med nenavadno
spolno vedenje. Avtorji so v uvodnem delu poglavja zapisali, naj
"pri podajanju snovi učenci ne dobijo vtisa, da so te oblike
nenavadnega spolnega vedenja sila razširjene. Še zlasti važno
je, da se znebijo obsojanja homoseksualnosti". Naj navedem
še nekaj cvetk iz omenjenega zbornika:
- Pri tretji skupini deviantno spolno vedenje postopoma napreduje
in se razvija. Deviantna spolnost se pokaže že v puberteti ali
še prej in prične živeti nekako svoje lastno življenje… Pri deviantnih
osebah tretje skupine najdemo pra-viloma motene družinske odnose
in pomanjka-nje ljubezni v otroštvu.
- V četrti skupini gre za sekundarne, nacepljene seksualne deviacije,
ki jih občasno opazimo pri duševno bolnih, psihotičnih osebah.
Najpo-gostejša seksualna deviacija pri teh osebah je homoseksualnost…kot
posledica različnih blodenj. Pogostost "prave" moške
homoseksualno-sti v populaciji niha med 2 in 4 procenti.
Temu sledijo še različni stereotipi, kot so sledeči:
- homoseksualci pogosteje menjajo spolne partnerje kot heteroseksualne
osebe;
- imajo manj pogoste seksualne stike;
- analni spolni odnosi so redek pojav.
Vzroki homoseksualnosti so po mnenju avtorjev v enem od stotih
primerov hormonske motnje, v ostalih primerih pa gre za moten
psihoseksualni razvoj (npr. navezanost na mater, strah pred kastracijo
ipd.).
Učbenik Zdravstvene vzgoje I iz leta 1980 v poglavju "Nenavadno
spolno vedenje", ki sta ga spisala Anton Gradišek in dr.
Hubert Požarnik, vsebuje podoben skupek kontradiktornih trditev
(splet mitologije in znanosti ali enega in drugega). Avtorja pravita,
da dokazov, da so homoseksualne osebe motene, ni, vendar pa je
po njunem mnenju homoseksualnost posledica napačne vzgoje. Ob
naslednji ugotovitvi, da je zdravljenje nenavadnega spolnega vedenja
izključno psihološko, zaključita, da tovrstno zdravljenje homoseksualnosti
ni uspešno.
V priročniku za učitelje Zdravstvene vzgoje II iz leta 1983 lahko
razberemo željo avtorjev po učenju o spolnosti znotraj družine
same, torej pred vstopom otroka v šolske institucije. Ker je že
dolgo jasno, da šoli z družino ni uspelo navezati želenih stikov,
je ta želja povsem iluzorna. Kot so pokazali rezultati intervjujev,
se tudi znotraj družinskih okvirov praviloma o spolnosti govori
zelo malo, homoseksualnost pa še vedno ostaja prepovedana (ali
ne-zaželena) tema. V priročniku nadalje pravijo, da je cilj celotne
spolne vzgoje "jasen: pripeljati mladega človeka do zadovoljivega
heteroseksualnega partnerstva". Eden od ciljev spolne vzgoje
pa naj bi bil tudi izbris predsodkov o homoseksualnosti. Iz tega
lahko izhaja le sklep o neprimerljivo veliki kontradiktornosti
ciljev spolne vzgoje. Opisovanje homoseksualnosti kot posledice
duševnih motenj, drugič pa kot posledice neurejenih družinskih
razmer ali nepravilne vzgoje, prav gotovo ni mogla in ne more
rešiti učiteljev določenih predsodkov o homoseksualnosti, ki so
si jih pridobili skozi živ-ljenjske izkušnje. Kvečjemu lahko le
reproducira določene stereotipe, tabuje ali celo ustvari nove.
Še v začetku devetdesetih let so homoseksualnost vpisovali v
okvir poglavja o "nenavadnem spolnem vedenju". Vendar
se pri homoseksualnosti ustavijo bolj na kratko (temi posvetijo
pol strani). Homoseksualce opredelijo kot moške in ženske, ki
poskušajo svoje erotično-seksualne potrebe zadovoljiti z istospolnim
partnerjem. Ugotavljajo, da v osebnosti homoseksualca ne morejo
odkriti nič posebnega; da še ni jasno, kako pride do homoseksualnosti
in da se je potrebno rešiti vseh predsodkov do nje in do tistih,
ki jo prakticirajo. S temi ugotovitvami so se približali dognanjem
tujih strokovnjakov z različnih področij, ki so se posvetili raziskovanju
te tematike.
O homoseksualnosti v srednji šoli ne zvemo ničesar več, razen
morda v specifičnih šolah (npr. srednja zdravstvena…). Tudi kasneje
se v okviru šolskih institucij o homoseksualnosti ne pogovarja(jo),
razpravlja, razen seveda v okviru tako imenovanih specifičnih
znanosti (psihologija, psihiatrija…), ki se kar ne morejo znebiti
pokroviteljstva nad tem področjem; ter v primeru posameznih avtorskih
raziskav, seminarskih nalog in diplom.
Zaenkrat bi lahko potegnili sklep, da se o homoseksualnosti v
okviru šolskih institucij in njenih učnih programov govori (in
s tem uči) zelo malo, če sploh se, in tako tudi šolski aparat
ostaja tisti, ki "prepušča" učenje drugim.
Naslednjič: Homoseksualnost v času šolanja (Lesbo 11/12)
Vrni v seznam vsebine LESBO
9/10
Uvodnik | LLOBBY
- notranji | Tema tromesečja
|
LLOBBY - zunanji | ŠOLA | KULTURA
|KLOZET | LITERATURA
| RUBRIKA |
PORNOVIZIJA | SUMMARY
Za pregled vsebine posamezne številke, spodaj izberi naslovnico.
NAZAJ NA NOVICE
|
