Odprta zbornica za sodobno umetnost

Na Ministrstvo za kulturo smo poslali naše pripombe k osnutku NPK 2014-2017.

—

V Odprti zbornici za sodobno umetnost smo z zanimanjem prebrali novi Osnutek NPK 2014-2017. Iz uvodne besede ministra ugotavljamo, da se zastavljena kulturna politika tokrat vrača nazaj v sodobni čas in stran od zablod prejšnjega osnutka NPK, ki je nastal pod bivšim ministrom v okviru MIZKŠ. Pozdravljamo tudi ponovno uvedbo finančnih ocen, zaradi katerih se zdijo predlagani ukrepi tudi dejansko izvedljivi. Dobrodošlo je tudi pridobivanje dodatnih sredstev iz proračuna EU. Upamo, da bo črpanje teh sredstev tudi dejansko izpeljano.

Kljub naštetemu, pa imamo v Odprti zbornici k Osnutku NPK 2014-2017 naslednje pripombe:

Ločevanje med področji

Ugotavljamo, da ministrstvo v novem osnutku NPK še vedno ohranja strogo ločevanje med umetniškimi področji (uprizoritvena, glasbena, likovna in intermedijska umetnost), kar je posledica zastarele modernistične terminologije v smislu specializacije znanj. Na to težavo smo že večkrat javno opozorili, nazadnje v pripombah na prejšnji osnutek NPK. Sodobni ustvarjalci delujejo izrazito interdisciplinarno in spajajo več omenjenih področjih (na primer jezik in vizualno, zvok in vizualno, jezik in zvok, gibanje in vizualno …). Opisi področij ne uporabljajo dovolj odprtih in drsečih načinov artikulacije, ki bi zajele sodobni trend raziskovalnega in interdisciplinarnega delovanja ter številne take ustvarjalce. Predvsem velja to za področji likovne in intermedijske umetnosti, ki ostajata na delitvi podoba/tehnologija, znanost in digitalno.

PODROČJE LIKOVNA UMETNOST

Javni interes

Presenečeni smo, da se za celotno področje ponovno uporablja termin ‘likovna umetnost’, namesto že uporabljenega ‘vizualna umetnost’. Slednji v svojem pojmovanju bolj natančno povzema prakso, ki izhaja iz tradicionalne likovne umetnosti in danes vključuje tudi številne druge prakse, ki izhajajo iz zgodovinskih avantgard.

V uvodnem delu opisa področja smo opazili navedbo, da »med izvajalce na področju likovne umetnosti poleg javnih zavodov, ustanovljenih s strani države ali lokalnih skupnosti, sodi 13 nevladnih organizaciji (NVO)«. Zanima nas, od kod ministrstvu tak podatek oz. kakšen kriterij je bil izbran za štetje? Nevladnih organizacij, ki delujejo na področji likovne oz. vizualne umetnosti je namreč precej več kot 13. Skrbi nas tudi ugotovitev ministrstva, da »področje izkazuje pomanjkanje pluralizma v premalo ambiciozni in preveč razdrobljeni razstavni ponudbi«.

Obe navedbi dajeta vtis, da je namen ministrstva podpirati zgolj manjše število večjih izvajalcev, številna manjša društva in zavodi ter samozaposleni v kulturi pa zaradi takih usmeritev ne bodo imeli več enakovrednih možnosti financiranja. Opozarjamo, da je število razstavnih prostorov v Sloveniji omejeno, aktivnih ustvarjalcev pa je vsako leto več, kar vpliva na ‘razdrobljenost’ razstavne ponudbe. Številni razstavni projekti so ‘premalo ambiciozni’ tudi zato, ker so velikokrat financirani iz lastnih sredstev ustvarjalcev in z minimalnimi sredstvi, ki jih lahko pridobimo na projektnem razpisu. Dober ukrep ministrstva v smeri večje ambicioznosti projektov bi bil zato povečanje sredstev na projektnih razpisih.

Boljši položaj umetnikov

Pozdravljamo ukrep izboljšanja položaja umetnikov in uveljavitev razstavnine – avtorskega honorarja v kontekstu materialnih avtorskih pravic za javno predstavljanje umetniškega dela v javnosti, kot obveznega stroška razstave. Pogrešamo pa vključitev tega ukrepa v aktualne dopolnitve ZUJIKa. Pričakujemo, da bo ta problematika ustrezno rešena v novem ZUJIKu, ki naj bi bil pripravljen do konca letošnjega leta.

V preteklosti smo naleteli na raznolik odnos obeh direktoratov, ki se srečujeta s problematiko razstavnin. Glede na to, da se sodobna umetnost razstavlja tako v razstaviščih, ki spadajo pod Direktorat za ustvarjalnost kot v razstaviščih, ki spadajo pod Direktorat za kulturno dediščino, bi moral ukrep zavezati oba direktorata. V NPK 2014-2017 pogrešamo priznanje razpršenosti tega problema na dva direktorata in posledične zaveze reševanja tega problema v obeh. Vsaka organizacija, ki za izvedbo programa prejme sredstva s strani Ministrstva za kulturo, ne glede na obliko ali obseg financiranja, mora biti dolžna izplačevati ustrezne razstavnine razstavljavcem. Namera za izplačevanje razstavnin v 100 odstotni vrednosti ter spodbujanje izplačila višjih zneskov razstavnin mora zato biti navedena tudi pod razdelkom Kulturna dediščina in/ali Javni zavodi. Če zanje obstajajo pravne ovire, pa je naloga ministrstva, da jih v dialogu z javnostjo in interesnimi skupinami reši. Za uresničevanje tega ukrepa pa naj nameni sredstva iz proračuna, namenjenega Kulturni dediščini/javnim zavodom. Ker so sredstva namenjena javnim zavodom, v primerjavi s sredstvi namenjenimi vizualni in intermedijski umetnosti, neprimerno višja, menimo, da bi lahko javni zavodi za uresničevanje ukrepa 100 odstotnega izplačevanja razstavnin in drugih stroškov razstavljanja, v veliki meri lahko rešili že s smiselno prerazporeditvijo obstoječih sredstev. Vsekakor pa podpiramo tudi izpeljavo povečanja proračuna javnim zavodom, ki razstavljajo vizualno umetnost živečih avtorjev, če bodo ta sredstva namensko dodeljena za izplačilo razstavnin.

V povezavi z razstavninami bi moral NPK 2014-2017 prepoznati tudi posebni kategoriji »skupinske razstave« in »razstave umetniških skupin«. Umetniki, ki sodelujejo pri le-teh so še mnogo bolj podvrženi nevarnosti, da jim razstavnina ne bo izplačana. Ministrstvo naj se z NPK zaveže, da bo problematiki posvetilo posebno pozornost in v sodelovanju z javnostjo, interesnimi skupinami, Direktoratom za kulturno dediščino in Direktoratom za ustvarjalnost oblikovala smiseln in pravičen način izplačila razstavnin vsem sodelujočim avtorjem tudi v skupinskih razstavah ali razstavah umetniških skupin. Večje število sodelujočih ne sme nikdar biti razlog za neizplačilo razstavnin in neplačilo drugih stroškov, ki jih imajo umetniki z razstavljanjem.

Razmerje financiranja za posamezne ukrepe na področju vizualne umetnosti se nam ne zdi najboljše. Za to področje osnutek NPK 2014-2017 predvideva skupno 450.000 EUR. Pri tem, po našem mnenju, neupravičeno dvotretjinski delež nameni enemu samemu dogodku – nastopu na Beneškem bienalu. Sicer pozdravljamo vključitev slovenskega paviljona v Arsenale, vendar pa nas skrbi nesorazmerje višine financiranja glede na ostale programe. Zavedamo se, da je nastop na Beneškem bienalu za vizualne umetnike eden izmed vrhuncev kariere in je prav tako pomembno s stališča nacionalnega oz. javnega interesa, vendar pa nas skrbi, da se bo finančna podpora zgolj enemu projektu na bienalu zgodila na račun vse ostale produkcije v državi. S čimer pa se ne moremo strinjati. 

Glede financiranja umetniške produkcije pa moramo pogledati tudi širše. Po kratki analizi navedenih predvidenih sredstev za posamezna področja, ugotavljamo, da so sredstva, ki so namenjena vizualni in intermedijski umetnosti, v primerjavi z drugimi področji, neprimerljivo nižja. Da bi se ti dve področji sploh lahko primerjali z ostalimi, bi bilo potrebno sredstva zvišati vsaj za dvakratni znesek. Pa še to ne bi bilo dovolj. Razmerje razporeditve sredstev oz. prav njihovo nesorazmerje lahko razumemo, kot pokazatelj brezbrižnega odnosa ministrstva do omenjenih področji. Nujnost povečanja finančnih sredstev potrjuje tudi prvi osnutek NPK (2012-2015), ki je v ocenah finančnih sredstev predvideval desetkrat višje vsote za področje vizualne in intermedijske umetnosti, kot ga omenja novi osnutek NPK 2014-2017. Sodobna vizualna in intermedijska umetnost sta živi in pomembni soustvarjalki slovenskega kulturnega prostora. Načrt višine financiranja, ki je sedaj predviden za njuno podporo, je sramotno nizek in nedvomno ne(u)pravičen.

Razvoj umetnostnega trga

V okviru področja likovne umetnosti je tudi postavka Razvoj umetniškega trga. Opozarjamo na nepravilno rabo besede ‘umetniški’. Tako, kot imamo umetnostno in ne umetniške zgodovine, obstaja tudi umetnostni trg in ne umetniški. To ni pikolovska pripomba, pač pa opozorilo, da je govor o trgu vse prevečkrat ‘kopipejst’ mantra. V bistvu pa v zapisanem kontekstu in uporabi besede »umetniški«, sam kontekst deluje kot ne najbolje razumljen.

Pri navedenih ukrepih za razvoj umetnostnega trga nas moti mešanje starin, izdelkov domače in umetnostne obrti z deli sodobne profesionalne umetnosti oz. njihova skupna obravnava v istem paketu. Problematično se nam zdi spodbujanje zgolj lokalnega trga, ne da bi umetnostni trg skušali razvijati v povezovanju z mednarodnim prostorom. Ukrepi predvidevajo strokovno podporo zasebnim zbirateljem, ne predvidevajo pa podpore delujočim galerijam za udeležbo na mednarodnih umetnostnih sejmih, razstavah in drugih predstavitvah. Zagotoviti je potrebno podporo tako za razvoj domačega trga kot tudi za njegovo povezovanje z globalnim umetnostnim trgom.

Na področju razvoja umetnostnega trga predlagamo naslednje ukrepe:

• Vzpostaviti podporo za sodelovanje na pomembnejših mednarodnih umetnostnih sejmih v obliki subvencij galerijam, kot tudi neodvisnim kustosom, kuratorjem in umetnikom, za pripravo in izvedbo projektov predstavitve različnih slovenskih sodobnih umetnikov. Možnost predstavitve svojega dela na mednarodnih sejmih umetnosti bi morali imeti vsi ustvarjalci in ne zgolj redki izbranci (javni razpis).
• Vzpostavitev davčnih vzpodbud in olajšav za nakup umetnin (nižji davek, dohodninska olajšava …). K razvoju trga bodo veliko pripomogle davčne olajšave pri nakupu oz. investiranju v umetniška dela oz. podpiranje in sponzoriranje produkcije sodobne umetnosti .
• Uvedba obveznega odstotka javne gradbene investicije v nabavo likovnih del oz. v sklad za sodobno umetnost.
• Spodbuda in subvencioniranje tako javnim galerijam kot lokalnim skupnostim z namenom odkupovanja del in vzpostavljanja umetniških zbirk. Javno financirane galerije, ki že imajo svoje zbirke, je potrebno spodbujati za nadaljevanje z odkupi del. Zadnja leta je ta praksa zaradi pomanjkanja sredstev skoraj povsem zastala .
• Za razvoj domačega umetnostnega trga je potrebno vzpostaviti pozitiven odnos do vizualne umetnosti in kulture. V kontekstu vzgojno-izobraževalnega sistema je potrebno dvigniti raven razumevanja in sposobnosti branja vizualne kulture s povečanjem ur likovne in umetnostne vzgoje v osnovnih in srednjih šolah.

PODROČJE INTERMEDIJSKA UMETNOST

Javni interes

Čeprav je v definiciji polja intermedijske umetnosti umanjkal pojem interdisciplinarnosti, je opisno prisoten. Pojem novih tehnologij sicer močno zoži opisano interdisciplinarnost na pretežno sodobno-tehnološke oblike umetnosti. Po našem mnenju napačno se omenja princip digitalnosti (tehnološkega?, novega?) kot kontrapunkt analognosti (netehnološkosti? telesnosti? starega?). Tudi izražena povezava s poljem uprizoritvenih umetnosti se nam ne zdi na mestu, če na istem mestu ni podanih tudi drugih polj umetnosti, kot so vizualna umetnost, glasbena umetnost / zvok in performans, ki so v polju intermedijske umetnosti enako prisotni. Seveda pa je vsaka oblika umetnosti “uprizarjanje”, saj gre za javno nastopanje.

Že v razdelku o vizualni umetnosti smo omenili, da sta tako vizualna umetnost, kot intermedijska umetnost po našem mnenju deležni preskromnega financiranja, za intermedijsko področje pa moramo žal ugotoviti, da je to tudi eno redkih področju pri katerem osnutek NPK 2014-2017 pri nobenem ukrepu ne navaja nobenih natančnih številk pri oceni finančnih sredstev. Menimo, da je navajanje ocene ‘v okviru razpoložljivih sredstev’ žal še en pokazatelj nezainteresiranosti ministrstva do ureditve in podpore tega področja. Še dodatni pokazatelj slabega odnosa do ustvarjalcev na tem področju, pa je tudi pred letom uvedena Uredba, ki je prav za ustvarjalce na področju intermedijske umetnosti uvedla neprimerljivo strožje kriterije, kot pri drugih področjih. Zato na tem mestu še enkrat poudarjamo nesmiselnost zahteve obsega projektov (6 avtorskih projektov ali 12 postprodukcij), ki so bile uvedene v letu 2012. Pod takšnimi pogoji ministrstvo ne more pričakovati izvedbe kvalitetnih večjih projektov, ampak ustvarjalce omejuje (celo prisili) na manjše, manj premišljene, manj kakovostne in manj velikopotezne izvedbe.

Več intermedijsko ozaveščenega občinstva

Osnova intermedijskega dogodka/ uprizoritve/ razstave je enkratni performans in ne predstava, prototip in ne izdelek, aktivno soustvarjanje in ne pasivno sprejemanje – zato razmišljanje o ponovitvah, ki naj bi bile menda cenejše, ni vedno na mestu. Vsaka ponovitev nekoliko bolj zahtevne produkcije stane približno toliko, kot originalna produkcija/ postavitev. Večina stroškov v obeh primerih so honorarji in potni stroški.

Menimo, da je analiza stanja o številu občinstva in vloženih sredstvih, opisana v osnutku NPK 2014-2017, precej nejasna. Sicer podpiramo redno analizo stanja na vseh področjih, ki bi lahko pokazala kako se razmere na nekem področju spreminjajo v razmerju do vloženih sredstev in glede na različne ukrepe, ki jih ministrstvi v posameznem letu uvede. Žal pa menimo, da so kazalniki, ki so trenutno opisani v osnutku NPK 2014-2017 zelo nejasno opredeljeni in slabo interpretirani. Če na primer delimo povprečno vsoto 5.000 EUR za projekt med povprečno 17 udeleženih oseb, dobimo okoli 300 EUR na osebo. Kar je precej skromno plačilo. Hkrati pa se nam zdi tudi ta podatek vprašljiv, saj osnutek NPK 2014-2017 omenja, da je ministrstvo sofinanciralo 560 projektov. Če bi bili vsi sofinancirani po vsaj polovični omenjeni vsoti, torej 2.500 EUR, bi to pomenilo, da ministrstvo v intermedijske projekte vloži 1.400.000 EUR, kar pa žal ni realnost. Po našem mnenju je nerealno pričakovati povečanje števila postprodukcij, brez zmanjšanja števila producentov in hkratnega povečanja njihovih sredstev. To pa bi imelo povratni učinek zmanjšanja števila izvedenih projektov in torej siromašenje sedaj še vedno precej dinamičnega intermedijskega področja.

Morda bi bilo potrebno uvideti intermedijsko področje v luči osebnega nagovarjanja publike za aktivno participacijo na področju umetnosti. Pozitivni kazalci se potem kažejo v naraščajočem številu izvedenih intermedijskih projektov in sodelujočih posameznikov. Če lahko sklepamo iz statistike, je bilo pri 560 sofinanciranih projektih prisotnih povprečno po 17 sodelujočih, kar je skupno 9.520 posameznikov – kar impresivna številka. Morda namesto stalnega očitanja hermetičnosti področju, te številke dovolj jasno prikažejo domet intermedijske umetnosti in s tem upravičijo javni interes.

Tudi glede množičnosti občinstva je analiza predstavljena zelo površno. Ne razumemo pridiha manjše pomembnosti ob omenjanju ‘on-line’ obiskov, saj bi moral biti le-ta, glede na opis področja, več kot pomemben. Povsem nerazumljiva pa nam je tudi analiza drugih omenjenih kazalcev množičnosti obiska, zato podpiramo izvedbo in javno objavo temeljitejše, realnejše in jasnejše analize stanja in sprememb na vseh področjih umetnosti.

PODROČJE SAMOZAPOSLENI

Strinjamo se z ministrstvom, da je potrebno posebno skrb nameniti tudi starejšim samozaposlenim in nizkim pokojninam. Zato predlagamo ne zgolj ohranitev instrumenta republiških priznavalnin, ampak tudi povečanje njihovega števila. Tisti samozaposleni, ki so v preteklosti prejeli pravico do plačila prispevkov za socialno zavarovanje so ob vsakokratnem podaljšanju dokazali kvaliteto svojega dela in dosežkov, zato so po našem mnenju upravičeni tudi do dostojne pokojnine. Dobrodošel dodaten ukrep v tej smeri bi bilo tudi priznanje višjega plačila prispevkov tistim, ki pravico do le-teh prejemajo dlje časa. Prav tako bi jim bilo potrebno omogočiti, da se na lastno željo upokojijo ob dosegu polne delovne dobe in ne ‘prisilno’ ob dosegu starostne meje, kot to predvideva aktualni predlog dopolnitve ZUJIKa.

Pozdravljamo namero reševanja težkega položaja samozaposlenih z večanjem zaposlitvenih možnosti in predvideno sistemsko ureditev statusa, pri čemur poudarjamo, da smo samozaposleni ustvarjalci predvsem delavci v kulturi in ne samostojni podjetniki, kamor nas prišteva obstoječa zakonodaja.

Prav tako pozdravljamo predvideno zagotovitev pravnega in računovodskega svetovanja samozaposlenim in NVO ter vzpostavitev spletnega portala z informacijami o mobilnosti in socialni varnosti. Ministrstvu predlagamo, da pri uresničevanju teh ukrepov, upoštevajo in vključijo Artservis, ki je že uveljavljen spletni portal na tem področju.

PODROČJE  TRG DELA V KULTURI

Skeptični smo do ustanavljanja posebne agencije, ki naj bi se ukvarjala z vprašanji trga dela v kulturi in torej nudila tudi servis samozaposlenim. Menimo, da bi bilo bolj smiselno dodatno strokovno usposobiti lastne uradnike za dvig kakovosti teh storitev in podpreti že obstoječi Artservis.

Menimo, da bi morala biti vzpostavitev take agencije predmet nadaljnje javne debate. Vzpostavitev in financiranje delovanja nove agencije (ob obstoječem financiranju Kulturniške zbornice, ki je povsem neučinkovita) je velik strošek. V trenutku, ko se pojavijo težave s financiranjem (npr. težava s pridobivanjem sredstev EU), se bo taka agencija ukvarjala le še sama s sabo in svojim preživetjem. Ali pa bo za svoje usluge zaračunavala, tako kot sedaj to dela JAK, ko morajo ustvarjalci plačati, da lahko kandidirajo na razpisih za sofinanciranje. V primeru, da se bo taka agencija vseeno vzpostavila, menimo, da morajo biti v njenem okviru aktivno udeleženi tudi predstavniki samozaposlenih in NVO.

Ljubljana, 15. 7. 2013

Zapisali člani Odprte zbornice za sodobno umetnost