Nekaj alinej za OZ
May 4th, 2008

Nekaj mojih želja, rx ki se ti?ejo predvsem primarne umetniške samoprodukcije – torej bolj produkcijskih pogojev za nastanek umetniškega dela (ali akcije, ali dejavnosti) – kot pa pogojev za reprezentacijsko dejavnost – razstavo. Zdi se mi, da v analizi MOL-a v glavnem seštevajo število razstav in so na to precej ponosni, v strategiji omenjajo sicer slabe pogoje za produkcijo, click v preteklih dveh letih pa isti ljudje niso naredili ni?esar, oziroma so celo pokvarili prejšnje stanje.

Alineje za OZ

Programski in projektni razpisi:

- enakomernejša porazdelitev sredstev med programe in projekte (zadnje leto je bilo razmerje že 1/4 proti 3/4 v korist programov), pri tem ni upoštevano, da so mnogi prejemniki programskih sredstev tudi prejemniki sredstev pri projektih. Izklju?no projektni predlagatelji so v neprimerno slabšem položaju pri produkciji svojega dela in nimajo nikakršnih možnosti oblikovati dolgoro?nejše strategije pri svojem delu.

- pri projektnih razpisih je treba zahtevati enakovredne pogoje med prijavljenimi projekti in upoštevati tudi dejstva o resnosti umetniškega dela – torej o ve?letnem (profesionalnem?) delu, seek ne pa pristajati na to, da se pretežno financirajo ob?asni (prosto?asni) projekti; to ne prispeva h trajnejši kulturni politiki, ampak umetniško produkcijo duši (kar je tudi moje osebno mnenje, da se vrši).

- zagotovitev transparentnih pogojev pri razpisih, predvsem pri delu strokovnih komisij, kar pomeni tudi nadzor nad imenovanjem in zamenjavo ?lanov komisij; spoštljiv odnos ?lanov komisij in odgovornih za resorje – zaposlenih v institucijah in njihovo odgovornost pred javnostjo.

- v dani situaciji porušenih razmerij (normalno financiranje delovanja institucij in hkrati zmanjševanje financiranja primarne umetniške produkcije) je potrebno zahtevati pla?evanje honorarjev sodelujo?im na razstavah teh institucij; potrebno je oblikovati tarifnik, v katerem so jasno navedena in ovrednotena vsa možna dela, ki jih umetnik opravi. V tem primeru bi bilo tudi bolj jasno, kolikšen del vrednosti projekta v resnici pomeni sofinanciranje s strani kakšne institucije.

Kulturna strategija:

- oblikovati zahteve za nujnost delovanja združenih samoprodukcijskih umetniških enot in upravi?enost njihovih zahtev po fizi?nih prostorih. Reprezentan?nih prostorov (galerij, gledališ?, muzejev, …) je dovolj, ni pa nobenih produkcijskih prostorov (npr. umetniške hiše v tujini, umetniške delavnice). S takšnimi prostori morajo razpolagati umetniki sami, saj klasi?na vodstvena struktura ne zna kreirati pogoje za delo umetnikov.

- kljub temu, da se v strategijah kulturnih politik pojavljajo ideje o centrih za sodobno umetnost (hvalabogu, ne ve? ideje o muzejih sodobne umetnosti), ali centrih za tehnološko umetnost, in se hkrati pojavljajo ocene o “low-tech” umetnosti, ki da jih naj bi takšni centri spravili na “hi-tech”, pa je vendarle treba poudariti, da je “low-tech” najve?krat umetniška izbira, podobno kot “open-source”, vse to pa tudi rabi normalne produkcijske pogoje, ki pa jih ne morejo (in ne znajo) priskrbeti muzealci.

- ?udne so tudi ideje o tujih teoretikih, ki naj bi doma?e avtorje nau?ili, kaj je to sodobna umetnost. Sodobna umetnost je globalni pojav, pri katerem so doma?i avtorji že od vsega za?etka zraven in v ni?emer ne zaostajajo za tujimi. Zaostanek je le v koli?ini sredstev in neobstoju drugih produkcijskih pogojev, za katere imajo v tujini o?itno neprimerno ve? posluha.

- predlogu kulturne strategije mesta Ljubljana ne bi bilo dobro preve? verjeti (predvsem kar se ti?e podro?ja intermedijske, pa tudi vizualne umetnosti), ker jo je oblikovala ista skupina posameznikov, ki je v zadnjih dveh letih ve? kot razpolovila število sofinanciranih projektov.

Ve? osebnega mnenja pa tudi:

Borut Savski, april 2008 - MOL in njegovi rablji. Kljub temu, da se MOL pri tem po?etju sklicuje na urbanizacijo mesta, deluje ravno nasprotno (.doc)

“Tudi letos (2008) se nadaljuje bizarno, verjetno že kar kriminalno po?etje v zvezi z aktivnostmi mestnih oblasti v Ljubljani in umetnostjo. Ena plat (sicer iste zgodbe) je mestna politika glede prostorov namenjenih kulturi in umetnosti, druga plat pa je mestna politika sofinanciranja umetniške produkcije. Prva zadeva javno infrastrukturo, druga pa neposredno ustvarjalce same. Oboje skupaj se že zdi kot usklajena strategija uni?evanja vsega, kar je blizu sodobni umetnosti, pa tudi širše – vsega kar dejavno prispeva k intelektualnemu življenju v mestu.”… 

Follow responses through the RSS 2.0 feed.

Respond

You must be logged in to post a comment.