Odprta zbornica za sodobno umetnost

Marija Mojca Pungerčar

Strategija razvoja kulture v MOL 2008 – 2011

Vizualna in intermedijska umetnost

Pri strategiji nasploh najbolj pogrešam odsotnost kakšnekoli »kadrovske” vizije glede vizualnih in intermedijskih umetnikov. Govori se samo o podpori javnim zavodom in nevladnim organizacijam. Skrajni čas bi bil, da uvedemo tudi umetnika kot partnerja v procesu ustvarjanja kulture. Javni zavodi, kot so galerije in muzeji namreč ne proizvajajo umetniških del, kot to morda velja za gledališča. Še zlasti za vizualne umetnosti velja, da niti javni zavodi, niti nevladne organizacije ne zagotavljajo osnovnih produkcijskih pogojev za umetnike. Slednje si moramo umetniki zagotoviti sami, da lahko v javnih zavodih – razstaviščih sploh kaj pokažemo.

Vizualna umetnost se trenutno nahaja na najnižni možni točki. Da bi se stanje izboljšalo, bi bilo treba kar najhitreje sanirati najbolj akutne probleme, dolgoročno izboljšati produkcijske pogoje ter vrniti ugled ustvarjalcem.

V Uvodu na 5. strani Strategija navaja, da je uresničevanje predlaganih ciljev v tesni soodvisnosti od dogovarjanja z državo, zlasti glede financiranja javnih zavodov in nevladnih organizacij. Tukaj je treba vpisati tudi umetnike, saj so soavtorji kulturnih vsebin.

 Na strani 6 v Opredelitvi javnega interesa na področju kulture, v poglavju Javni interes na področju vizualnih umetnosti, avtorji navajajo samo razstave. Potrebno bi bilo dodati še dogodke, podporne programe in vizualne publikacije (kataloge), saj si sodobno vizualno umetnost ni več mogoče predstavljati samo v obliki klasičnih razstav. Nejasno pa je, kaj naj bi pomenila ‘urbanizacija javnega prostora’, saj ne gre za umetniško zvrst ali žanr, pač pa za nek (sicer zelo kompleksen) cilj mestne politike, katerega realizacijo očitno želi MOL naložiti umetnikom.

Predlagam, da se intermedijske umetnost, kot jih definira MOL, preimenujejo v »tehnološka umetnost«, saj bi jim to ime veliko bolj ustrezala glede na to, da je pogoj za uvrstitev v to kategorijo frontalna oz. performativna uporaba tehnologije. Izraz intermedijske pa naj se uporablja v izvornem “medmedijskem” pomenu, to je interdisciplinarnost in povezovanje med žanri, ki ne vključuje nujno tehnologije.

Pri sedanjih razdelitvah na vizualne in intermedijske umetnosti namreč izvisi veliko sodobnih umetniških izrazov, ki jih ne moremo zajeti v nobeno od teh dveh preozko zastavljenih področij (razstave. oz. tehnologija): npr. performans (NE gledališče ali ples), socialna skulptura, diskurzivni projekti, umetniške akcije, medijska umetnost, umetniško založništvo, arhiviranje in številne medžanrske kombinacije. Danes se itak vse dejavnosti realizirajo z uporabo tehnologije, zato jo je nesmiselno postavljati kot pogoj za določeno področje, vkolikor ne gre za določeno umetnost, ki tehnologijo prav raziskuje (“tehnološka umetnost«).

V Dejavni in odzivni kulturni politiki (Splošne prioritete….) na strani 8 navajajo avtorji med Nevarnosti tudi preveliko zapiranje mestne kulturne politike v okvire javnih zavodov in triletnih programskih izvajalcev. Le teh je še odločno premalo, saj si vsak resen in kvaliteten izvajalec zasluži triletno podporo, vključno z umetniki – posamezniki.

Med 1.Ciljem – Ukrepi na strani 9, navaja MOL zagotavljanje večjega obsega kulturnih dobrin, ne napiše pa, kako bo to dosegel.

V Modernizaciji javnega sektorja v kulturi, so med Slabostmi, str. 10, navedeni tudi premalo ambiciozni in profilirani programi javnih zavodov, predvsem na področju vizualnih umetnosti. K temu je treba dodati, da so javni zavodi tudi podhranjeni, prva žrtev pa so umetniki, ki v večini primerov ostanejo brez honorarjev, razstavnin ali materialnih stroškov za projekte.

V 2. Cilju – Ukrepi na strani 12 MOL naloži dvem novim javnim zavodom nalogo zagotavljanje pogojev za delovanje vizualnih ustvarjalcev. Pri tem ni navedeno, kako bosta to izvajala. Bosta dobila od MOL-a dovolj velika sredstva za produkcijo del, za honorarje, razstavnine, za odkup del, za delovne štipendije, nagrade in ateljeje?

V Kulturnem turizmu na str. 17 je omenjena Župančičeva nagrada. Sem bi bilo treba postaviti še zahtevo po vsaj treh novih nagradah za vizualne in intermedijske umetnike, da se vsaj nekoliko približamo nagrajevalnemu sistemu pri drugih umetnostih (gledališče, glasba, literatura…).

Na str. 20. bi bilo tehnicističen naslov področja Informatizacija v kulturi potrebno spremeniti v Informiranje na področju kulture, saj slednje bolj ustreza dejavnostim, ki so navedene v nadaljevanju: informacijske storitve in servisi.

Med Vizualnimi umetnostmi, str. 25 – 27, je treba dodati med:

Slabosti:

• Nezadostna in netransparentna evidenca ateljejev in pomanjkanje nadzora pri uporabi
• Pomanjkanje podpore in priznanj za umetnike: mestne štipendije, nagrade

Priložnosti:

• Intenzivnejše programsko sodelovanje in povezovanje med javnimi zavodi in NVOJ-ji ter med umetniki
• Vzpostaviti sistem mestnih delovnih štipendij, nagrajevanja in priznanj, ki bodo pripomogla k ugledu vizualnih umetnikov ter pritegnila pozornost meščanov in medijev
• Pri javni upravi in gopodarstvu vzpodbujati tako imenovana “naročila” (commissions) za umetniška dela in dogodke, kar je v tujini zelo uveljavljeno
• Vzpodbujati odkupe umetniških del za likovno opremo novih prostorov
• Urediti sodobne Muzejske trgovine, ki ne bodo prodajale samo spominkov, ampak tudi serialno sodobno umetniško produkcijo

 Med Intermedijskimi umetnostmi, str. 32:

Slabosti:

• Treba je ugovarjati trditvi MOLa, da število intermedijskih umetnikov prepočasi narašča. V resnici jih je čedalje več, problem je le v tem, da smo v mnogih primerih s strani strokovnih komisij diskvalificirani kot intermedijski umetniki. V komisije bi bilo potrebno povabiti strokovnjake s področja intermedijskih umetnosti. 
•  V Analizi stanja za intermedijske umetnosti je navedeno, da je v interesu MOL-a, da podpira referenčne inštitucije na tem področju in njihovo delovanje. Trenutno financiranje tega ne odraža, saj nekaterim zelo aktivnim in aktualnim intermedijskim producentom komisija vztrajno zavrača financiranja projektov. 

Med Prioritetami za intermedijske MOL trdi, da se je za pravilno izkazala usmeritev prioritetne podpore ustvarjalcem javnih programov. Pogrešam informacije in dokaze, ki bi podprli to trditev.

Pri Investicije v kulturi in javna infrastruktura, str. 45, je med Ukrepi treba dodati zahtevo po vzpostavitvi centra oz. programov za sodobne vizualne umetnosti, enako kot je to predvideno za intermedijske umetnosti.

Vizualna umetnost je edina, ki ni v zadnjih desetletij doživela nobenih strukturnih posodobitev, niti predlogov zanj, razen za nove muzeje. Tudi vizualni umetniki potrebujemo za svoje delo sodobnejše infrastruktune pogoje, podobno kot to velja za intermedijske umetnike: neprofitne ateljeje, prostore za naša umetniška društva in združenja, samoprodukcijske predstavitvene prostore.

V novem centru Kina Šiška bi morala biti zato predvidena tudi možnost za sodobne vizualne umetnosti v povezavi z uprizoritvenimi in glasbo.