Odprta zbornica za sodobno umetnost

V Odprti zbornici smo zaskrbljeni nad osnutkom NPK 2013-2016, no rx ki ga je pripravilo Ministrstvo za izobraževanje, znanost, kulturo in šport. Dokument je neprimerno krajši od osnutka NPK 2012-2015, ki je temeljil na analizi stanja na podro?ju kulture. Stanovske organizacije in združenja pa so nanj podale tudi svoje pripombe in predloge za izboljšave. Novi osnutek NPK starega sploh ne omenja, še ve?, v prvem stavku dokumenta je zapisano, da prejšnja vodstvena ekipa takega dokumenta ni zmogla sestaviti. Zaskrbljeni smo nad odlo?itvijo MIZKŠ, da uvodni stavek uvodnega dela pomembnega strateškega dokumenta uporabi za diskreditacijo dela predhodnikov. Namesto da bi izhajali iz predhodnega osnutka 2012-2015 in ga nadgradili upoštevajo? pripombe in predloge strokovne javnosti, so se odlo?ili da novi dokument mo?no okrnijo.

Skrbi nas umik vseh finan?nih postavk iz osnutka NPK in sklicevanje na krizo ter negotove politi?ne razmere. NPK je strateški in zavezujo? dokument, ki pokriva triletno obdobje. Iz tega lahko razumemo, da bo zaradi negotovih razmer naslednja tri leta financiranje kulture še naprej potekalo zgolj po »inerciji«.

Prav tako nas skrbi na?in opredeljevanja kulture v Sloveniji in izražena na?ela kulturne politike. Izrazito poudarjanje slovenskega jezika postavlja na drugi tir vsa tista umetniška izražanja, ki ne temeljijo na pisani in govorjeni besedi (likovna, vizualna, intermedijska in interdisciplinarna umetnost, glasba, ples itd.).

Opažamo pretirano poudarjanje elementov nacionalnega v kulturi, ki spominjajo na neko drugo zgodovinsko obdobje, ko se je Slovenski narod prebujal, iskal potrditev in svoje mesto v svetu. Danes, ko je Slovenija polnopravna ?lanica Evropske unije, in je slovenski jezik eden od njenih uradnih jezikov, so taka pojmovanja zastarela in lahko spodbujajo razli?ne oblike nacionalizma. V Odprti zbornici razumemo kulturo in umetnost kot produkcijo vednosti, kot platformo za kriti?no vrednotenje kulturno-družbene ter politi?ne preteklosti in sedanjosti. Pomembneje od poudarjanja nacionalnosti, se nam zdi poudarjati ?loveško dostojanstvo. V tej lu?i pa pri predstavljenih na?elih kulturne politike pogrešamo tudi zavezo k izboljšanju težkega socialnega položaja ustvarjalcev, ki tvorijo jedro produkcije novih kulturnih vsebin. Od kulturne politike pri?akujemo, da se bo bolj zavzela za preživetje aktivnih ustvarjalcev in uveljavljanju njihovih osnovnih ?lovekovih pravic. Zato podpiramo zavezo poenotenja razstavne politike v vseh galerijah in muzejih, katerih programi in projekti vklju?ujejo sodobno umetnost, ki jih sofinancira MIZKŠ, v prid izpla?evanja razstavnin umetnikom. Saj je to za?etni korak v smeri k pravi?nejšemu obravnavanju in vrednotenju dela umetnikov ter izboljšanju njihovega socialnega položaja.

V osnutku NPK pogrešamo opaznejšo omembo neodvisne kulture in nevladnih organizacij (NVO). Kulturno prakso se polarizira na eni strani z visoko kulturo, ki je namenjena elitam, trgu in kreativnim industrijam, na drugi pa z ljubiteljsko in širše dostopno kulturo, ki temelji na prostovoljnih dejavnostih društev in posameznikov. Nikjer pa ni zaslediti tendence k variaciji teh dveh entitet, ki bi bila finan?no podprta. Neodvisna kultura in izredno živahna, tudi mednarodno prepoznavna scena NVO, omogo?a tistim ustvarjalcem, ki ne nastopajo na trgu (za katerega vemo, da ga skorajda ni ali pa je zelo omejen) strokovno in profesionalno ustvarjanje, uporabnikom pa brezpla?ni ali cenovno ugodni dostop do kvalitetnih umetniških vsebin. V osnutku NPK izrecno izginja pobuda za kvalitetno in profesionalno umetnost in kulturo, ki je neprofitna in je kot javno dobro namenjena vsem prebivalkam in prebivalcem.

Ugotavljamo, da osnutek NPK še vedno strogo lo?uje med umetniškimi podro?ji (uprizoritvena, glasbena, vizualna in intermedijska umetnost), kar je posledica zastarele modernisti?ne terminologije v smislu specializacije znanj. Sodobni ustvarjalci delujejo izrazito interdisciplinarno in spajajo ve? omenjenih podro?jih (na primer jezik in vizualno, zvok in vizualno, jezik in zvok …). Smernice kulturne politike v osnutku NPK take prakse ne prepoznavajo in pri opisih podro?ij ne uporabljajo dovolj odprtih in drse?ih na?inov artikulacije, ki bi zajele tudi številne take ustvarjalce.

V uvodni predstavitvi vizualne umetnosti, kjer se opisuje pluralnost podro?ja in se naštevajo razli?ne zvrsti, pogrešamo marsikatero umetniško prakso (npr. konceptualna, postkonceptualna, postmoderna, postkolonialna, LGBT umetnost itd.). Z zgodovinskega vidika je omemba avantgarde 20. stoletja kot kon?nega umetnostnozgodovinskega obdobja, na katerem temeljijo sodobne prakse, zastarelo. Potrebno je raztegniti ?asovnico do današnjega ?asa in v besedilo vnesti tudi obdobja, ki so se oblikovala po zgodovinskih avantgardah. Potrebno je izpostaviti tudi pomen sodobne ustvarjalnosti, ki je raziskovalne in interdisciplinarne narave.

Razpisi tako na Evropski kot na nacionalni ravni že dolgo vklju?ujejo širšo povezavo med socialo in umetnostjo. V osnutku NPK se sicer govori o ranljivih skupinah, Romih, zamejskih Slovencih itd. Ne prepoznava pa samozaposlenih, kot po socialnem statusu ranljive skupine. Prav tako se govori o povezovanju umetnosti in nekaterih podro?ij (povezovanje umetnosti in znanosti je izpostavljeno na podro?ju intermedijske umetnosti), tako bi v tem smislu bilo potrebno dodati izrecno opredelitev glede tako imenovane skupnostne umetnosti (v angleš?ini community art). Kot že omenjeno, je veliko razpisov s tega podro?ja in veliko institucij (predvsem nevladnih organizacij) v Sloveniji se je z izvajanjem tovrstnih programov že izoblikovalo v tej smeri, vendar pa to podro?je ne dobiva dovolj legitimnega prostora v govoru o umetnosti in kulturi tudi v osnutku NPK. Ne nazadnje je Slovenija v Ustavi RS opredeljena kot socialna država in v NPK bi lahko bilo kakšno poglavje tudi o tem.

Zapisali ?lani Odprte zbornice za sodobno umetnost

Ljubljana, 29. 1. 2013